Grafist misli, da lahko utiša Megafon

Nov naval tožb gradbenega podjetja zoper medija; 34. tiskana izdaja, dne 10. februarja 2023

Podjetje Grafist d. o. o., ki se redno pojavlja v nečednih rabotah koprske gradbene hobotnice, je v preteklih mesecih vložilo vsaj tri tožbe zoper Megafon, ki ga pravkar prebirate. Najbrž se sprašujete, zakaj. V nadaljevanju bomo pojasnili tudi to. 

 

Ko največje gradbeno podjetje na Obali kot po tekočem traku vlaga tožbe zoper lokalni medij, je vsem jasno, da mora za to obstajati nek razlog. 

Kot večina med vami, našimi bralci, tudi sama ve, se v Kopru do današnjega dne še ni polegel prah, ki se je intenzivno dvigal po mestu in okolici za časa županovanja Borisa Popovića ob številnih aferah, ki jih je – tudi z udeležbo Grafista – redno povzročal. S tem delom bližnje preteklosti v Kopru še nismo do konca razčistili. Danes se posledice Popovićevih in Grafistovih nečednih ravnanj občuti morda še bolj kot takrat, ko so jih zakrivili – dovolj je že, da si ogledate stanje na nepremičninskem trgu in trgu najemniških stanovanj v Kopru, če se omejimo samo na najbolj opazne posledice, ki nižajo kakovost bivanja. Največji delež vzrokov za katastrofalno stanje v mestu lahko pripišemo ravno navezi Popović-Grafist. O različnih konkretnih ravnanjih omenjene naveze smo večkrat pisali in objavljali vedno nove dokaze različnih oškodovanj občine oziroma občinskega premoženja.   

Velike gradbene in druge afere so v Sloveniji praviloma dobile sodni epilog – spomnimo se primerov Hilde Tovšak (Vegrad), Ivana Zidarja (SCT) ali Dušana Černigoja (Primorje), če se omejimo zgolj na Grafistu sorodna (gradbena) podjetja. Do sodnega epiloga je v omenjenih in številnih drugih zadevah prišlo tudi po zaslugi medijev, ki so z vztrajnim poročanjem o spornih zadevah praktično onemogočili pometanje afer pod preprogo. Tako so odmevnejši primeri dobili sodni epilog in pravosodni sistem je ob pomoči medijev uspel pomesti z raznimi Hildami, Zidarji in Černigoji. 

Toda v Kopru temu ni bilo tako in lokalni gradbeni baroni so se v večini primerov uspeli izogniti sodnemu epilogu, zato je gradbena hobotnica v Kopru, kot smo sprego med tedanjim županom Popovićem in Grafistom krstili na Megafonu, zaenkrat še ostala nedotaknjena. Da bi razumeli, kako ji je to uspelo, se moramo vrniti nazaj vse do leta 2002, ko se je na občinski prestol s tesno zmago uspel prebiti Boris Popović

Vrnimo se torej v leto 2002

Od 2002 do 2018 je trajalo najdaljše županovanje v Kopru – Boris Popović je vodil občino kar 16 zaporednih let. Že če sledimo medijskim objavam iz omenjenega obdobja, je jasno, da so ena za drugo odmevale afere takratnega župana Popovića in njegovega hišnega gradbinca Grafista. Vendar do preboja, za razliko od primerov tipa Vegrad, SCT in drugih, ni prišlo do sodnega epiloga. Kot župan je lahko Popović v primerih oškodovanja občine brez posebnih težav prikrival podatke o transakcijah med njim in Grafistom, pa tudi o drugih izbranih transakcijah, ki so potekale brez Grafista. Zato sta tako javnost kot tožilstvo ostala prikrajšana za pomembne informacije in dejstva o stvarnem dogajanju pri poslih, ki jih je pod taktirko Popovića Grafist realiziral z Mestno občino Koper. 

Pri Megafonu smo, kot že veste, o tem prelili kar nekaj tinte – podrobneje smo raziskali primere:

  • Solis,
  • Levji Grad,
  • Libertas in
  • druge ter o ugotovitvah natančno poročali javnosti.  

Zakaj nas torej tožijo? 

Kdor počne nekaj prepovedanega, se boji, da bo kaznovan. S kaznovanjem storilca se tudi druge ljudi odvrača od tega, da bi ravnali enako. V našem pravnem redu je za zlorabo uradnega položaja ali pravic predvidena kazenska odgovornost – to velja tudi pri prenosu občinskih nepremičnin na zasebno podjetje. Naveza Grafist-Popović se je kazenski odgovornosti vsa ta leta precej uspešno izmikala. Pravosodje se je ukvarjalo z več kot dvajsetimi primeri zoper Borisa Popovića kot nekdanjega župana in večina teh zadev je zastarala – predvsem po zaslugi neštetih zdravniških opravičil, ki so jih za obtoženca dostavili iz tujine. V teku je le še en odmeven postopek zaradi prodaje občinskega objekta, v sklopu katere je bil retroaktivno organiziran razpis v korist podjetja Grafist (ob sodelovanju nekdanjega Stavbenika). 

Grafist in Popović sta očitno uspela iznajti način, da se praviloma uspešno izogneta kazni – na način, da z zavlačevanjem dosežeta, da pregon zaradi oškodovanja občine zastara. 

Kazenska odgovornost ni edino, s čimer država odvrača nepridiprave od izvajanja zgoraj opisanih dejanj. Na razpolago ima tudi možnost, ki jo daje 86. člen Obligacijskega zakonika – kot ničen lahko razglasi vsak posel, ki je nasproten morali. Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je prodaja občinskega premoženja po ceni, nižji od njegove stvarne vrednosti, nasprotna morali. Sporne prodaje občinskih nepremičnin po prenizki ceni, ki so redno pristajale v rokah Grafista, so bile v Kopru za časa Popovića bolj pravilo kot izjema.

Pri tem iz predpisov in tudi sodne prakse v Sloveniji izhaja, da sodišče pogodbo razglasi za nično tudi, če se javno premoženje proda pod njegovo realno vrednostjo. Pri tem je pomembno, da morajo vsi vpleteni, tudi zasebno podjetje kot kupec, paziti, da s poslom občine ne oškodujejo.

Po skrbni preučitvi primera Solis, ko je občina zemljišče na skrivaj prodala Primorju, to pa še isti dan Grafistu (leta 2012), bi tudi ta pravni posel podlegel ničnosti. Enako zemljišča na območju Levjega gradu, ko je občina brez pogajanj in z neposredno pogodbo zemljišča prodala Grafistu. Vendar do sedaj ne omenjeni prodaji, ne ustanovitev služnostne pravice za objekte na mestnem kopališču, kot tudi prodaja objekta Libertas, niso bile razglašene za nične. 

Kako je to mogoče?

Odgovor je preprost. Za sprožitev postopka ugotavljanja ničnosti mora pobudo dati oškodovanec, torej občina. V praksi to pomeni, da bi takratni župan Popović moral samega sebe kot podpisnika v  imenu občine tožiti, da bi sodišče lahko razglasilo ničnost omenjenega posla. Teoretično bi to lahko storil tudi Grafist, kot kupec, vendar je vsem jasno, da je bolj kot to verjetno, da bi papež odstopil.

Tako je lahko Popović kar 16 let svoje posle z občinskim premoženjem varoval pred ničnostjo s pozicije župana Mestne občine Koper. Tako se je tudi druga učinkovita sankcija, ki jo ima država na voljo, v primeru naveze Popović-Grafist izkazala za nemočno.  

Zadeva, ki poštene ljudi odvrača od tega, da bi na nezakonite načine oškodovali občino, je strah pred tem, da bi za njihova ravnanja izvedela javnost – kajti temu bi pri večini javnosti sledila takojšnja izguba osebnega in družbenega ugleda storilcev. Z razkritjem informacij o nezakonitostih mediji opravljamo svojo družbeno vlogo. Poleg onemogočanja medija pri opravljanju svojega poslanstva lahko s serijskim vlaganjem tožb storilci ustvarijo v javnosti vtis, da iskreno verjamejo v lastno nedolžnost. Ali pa gradbena hobotnica na ta način kaže svojo moč, češ: »Poglejte me, vsi vedo, kako sem oškodoval občino, ampak nihče ne sme pisati o tem – če bo pisal, bom nadenj poslal sodišče.«  

Sledeč številnim medijskim objavam o spornosti poslov med Mestno občino Koper in Grafistom je jasno, da nismo ne prvi in ne edini, ki opozarjamo na te sporne in nezakonite posle. Razlika je le v tem, da se naveza Popović-Grafist našega pisanja mnogo bolj boji, kot se ga je v preteklosti – kajti dokazi niso več pod Popovićevim skrbništvom, odkar ni več župan. Tako se pri izogibanju ugotavljanja njegove odgovornosti ne more več zanašati na to, da so dokazi pod njegovo kontrolo. S tem se je pojavila možnost pridobitve teh dokazov, sklicujoč se na zakon o dostopu do informacij javnega značaja, kar smo tudi pri Megafonu storili in pridobili različne dokumente, ki so bili osnova našega pisanja o Popovićevih in Grafistovih poslih v škodo občine. 

Medijske izpostavljenosti se bojijo tudi zato, ker bi lahko popolnoma razgalila delovanje tako Popovića kot Grafista pri spornih poslih.

Grafistove tožbe ne predstavljajo ničesar novega. Gre za šolski primer tako imenovanih SLAPP tožb, ko se podjetje poslužuje tožb z namenom izvajanja pritiska in finančnega izčrpavanje medija, ki razkriva njihova nezakonita ravnanja. Grafist je sodeč po javno dostopnih podatkih vreden približno 50 milijonov evrov in s tem dovolj finančno močan, da lahko tudi na ta način povzroči konec delovanja tudi finančno močnejših medijev od Megafona. 

Serijsko vlaganje tožb služi tudi zastraševanju drugih medijev – da si ne bi slučajno drznili raziskovati Grafistovih afer. Pri tem ne gre samo za to, da Popović in Grafist ne želita razkritja resnice o njihovih poslih, temveč gre tudi za to, da se bojijo razkritja dokazov o načinu prodaje občinskih nepremičnin Grafistu, ker lahko to občino pod trenutnim vodstvom primora v sprožitev postopkov za ugotavljanje ničnosti spornih poslov med Popovićem in Grafistom. To bi tako Grafistu kot Popoviću prineslo še kako kazen, poleg potencialne izgube ugleda.

Ne Grafista in ne Popovića samo po sebi ne moti to, da pišemo o njihovih ravnanjih iz bližnje preteklosti. Veliko bolj jih skrbi to, da objavljamo dokaze o ničnosti pravnih poslov, kajti ničnost za razliko od kazenskega pregona ne zastara. Še predobro se zavedajo možnosti, da odgovorni na MOK prepoznajo kot utemeljene razloge za ugotavljanje ničnosti pravnih poslov prodaje občinskih nepremičnin Grafistu. 

Da Grafist in Popović mislita resno s SLAPP tožbami proti Megafonu dokazuje tudi seznam prič, ki jih predlaga Grafist. Na njem se poleg (nekdanjih) občinskih uslužbenk Debore Fajdiga, Maje Šviligoj Cernaz in Melite Osvaldič nahajata tudi razvpita Boris Popović in Dušan Černigoj.

Spodaj si lahko pogledate vesti o gradbeni hobotnici:

Željko Urumović

Back to top button