HeadlineAktualnoLokalnoPišemo

Razkrivamo kako gradbeni lobi odira kupce stanovanj v Kopru

Kako je v Kopru za časa Popovića nastala gradbena hobotnica, ki še danes Koprčanom ob nakupu stanovanja vzame iz žepa dodatnih 30 %?

Po več kot letu dni raziskovanja vzrokov za absurdno visoke cene novih stanovanj v Kopru, zbiranja podatkov, informacij in povezav med na prvi pogled nepovezanimi dogodki so se kljub številnim polenom, ki so nam jih ta čas metali pod noge, naše domneve o obstoju gradbene hobotnice v Kopru izkazale za resnične – združba pod vodstvom nekdanjega župana Popovića je pred leti v Kopru skovala in nato uresničevala načrt ugrabitve koprskega trga stanovanjskih novogradenj na način, da bi samo izbrani lahko gradili in prodajali stanovanja v Kopru ter posledično tudi poljubno višali cene novih stanovanj. To se je še dodatno potrdilo z dokumentacijo po tem, ko smo jo končno prejeli od Mestne občine Koper in drugih. Za potrebe tega prispevka združbi, ki je poskrbela za nenormalno visoke cene stanovanj v Kopru pravimo »gradbena hobotnica«. 

 

 

Dejstvo je, da Koprčani plačujemo stanovanja vsaj 30 odstotkov dražje, ker je koprska gradbena hobotnica nezakonito v kali zatrla vso gradbeno konkurenco – domače gradbince. Tako je ustvarila sistem v katerem je samo eno podjetje lahko več kot desetletje kot edino kupovalo zemljišča primerna za stanovanjsko gradnjo in na njih gradilo stanovanja za prodajo. V odsotnosti konkurence je podjetje samo diktiralo rast cen stanovanj v Kopru in tako kupcem teh stanovanj iz žepa vzelo približno 30 % več denarja kot bi jim ga, če prej ne bi izrinilo konkurence. Zato Koprčani za svoj denar dobimo 30 % manj stanovanjske površine.

Država prodajnih cen stanovanj ne regulira ali nadzira, temveč so prepuščene tržišču na katerem naj bi več podjetij ustvarjalo večjo ponudbo pri prodaji stanovanj in s konkurenčno ceno tekmovalo za kupce teh stanovanj. V kolikor se s tržišča odstrani konkurenco, tako, da lahko zgolj tvoje podjetje gradi in prodaja stanovanja, kupci nimajo izbire in jih lahko v odsotnosti konkurenčne ponudbe kupijo le od tebe. Zato lahko lastniki tega podjetja cene stanovanj navijejo v nebo. Oseba, ki rešuje stanovanjski problem, ima tako v Kopru zgolj dve izbiri – ali ostane v podnajemu ali plača oderuško ceno novega stanovanja. Izbira je bolj kisla saj zaradi pomanjkanja stanovanj in oderuških cen novogradenj rastejo tudi najemnine.

Večina zemljišč primernih za gradnjo večjega števila stanovanj je praviloma v lasti lokalne skupnosti, konkretneje občin. Občinam zakon nalaga obvezo, da pri prodaji zemljišč izberejo kupca na javni dražbi, ki naj bi zagotovila dvoje: da se za zemljišče iztrži čim višjo kupnino, ki se nato steče v občinski proračun in ta, da se s prodajo zemljišč različnim kupcem zagotovi konkurenco pri gradnji in prodaji stanovanj.

Če se občina izogne omenjeni zakonski obvezi, lahko vsa za gradnjo stanovanj primerna zemljišča za nižjo kupnino pristanejo v rokah enega samega podjetja, kar v praksi kupce stanovanj najbolj udari po žepu. Ravno to se je za časa županovanja Borisa Popovića zgodilo v Kopru – ne po naključju.

Da je bilo temu tako, poleg dokazov, ki jih hranimo v uredništvu, priča tudi več odmevnih koprskih afer o katerih so mediji v preteklosti že poročali – naj omenimo samo vrh ledene gore: problematični Mandarićev nakup zemljišč Toncity, neuspelo prodajo teh zemljišč Kraškemu zidarju, izbiro Grafista namesto Mandarićevega podjetja MM Investicije za občinskega hišnega gradbinca, prodajo občinskih zemljišč Grafistu brez javne dražbe (Solis, Levji grad, …), obračun Grafista z Mandarićem prek spremembe namembnosti Mandarićevega gradbišča Toncity v park, referendum o tem »parku«, …

Krenimo od začetka.  

Leta 2007 je še relativno mladi župan Popović nedolgo po prevzemu vodenja občine spoznal, da občinsko srebrnino predstavljajo predvsem zemljišča v lasti občine, ki so primerna za poselitev in pozidavo. Posvetilo se mu je, da bi lahko, če jih vsa spravi v roke enega podjetja, skupaj z njim določal cene stanovanj in njihovo število v Kopru. Za izvedbo takega načrta je potreboval partnerja, nekoga, ki se spozna na izvedbo nepremičninskih in gradbenih projektov.

Sprva je to vlogo namenil ameriškemu poslovnežu Milanu Mandariću in njegovemu podjetju MM Investicije (sekundarno vlogo – predvsem zavoljo gradbenih referenc – pa gradbenemu podjetju Kraški zidar). Prvi konkreten korak je v praksi predstavljal Mandaričev nakup zemljišča Toncity za katerega je odštel približno 4,3 milijone evrov denarja in drugi del kupnine (3 milijone EUR) s stanovanji. Nato je zemljišče, ne da bi vanj karkoli investiral, prodal Kraškemu zidarju za kar 24 milijonov evrov. Za prodajo zemljišč je Mandarić, enako kot prej pri nakupu zemljišč, angažiral takrat mladega in ambicioznega odvetnika Francija Matoza. Med tem, ko so organizatorji posla čakali na 24 milijonov kupnine, je zadeva romala na tožilstvo, ki je dvignilo obtožnico in Kraški zidar je v strahu pred posledicami od posla odstopil. Težko pričakovani milijoni evrov lahkega zaslužka so za gradbeno hobotnico v Kopru tako izpuhteli v zrak. Nezadovoljen z neuspelim poskusom preprodaje zemljišča Kraškemu zidarju se je Mandarič leta 2012 odločno odrekel zavezništvu s Popovićem, s katerim sta nato še leta javno vodila različne spore.

Ker se Mandarić v Popovićevih očeh ni izkazal, je Popović za izvedbo prepovedanega načrta potreboval zanesljivejšega partnerja nad katerim bi imel več moči in vpliva. Prepoznal ga je v lokalnem gradbenem podjetju Grafist, ki mu je namenil vlogo ekskluzivnega gradbinca v Kopru in svoj bodoči prispevek k povečanim prihodkom podjetja po mnenju poznavalcev zavaroval najverjetneje tako, da je kot tihi družbenik prevzel polovico Grafista v last.

Pridobiti v Grafistovo last vsa za gradnjo primerna občinska zemljišča, kljub temu, da je Popović sam vodil občino, niti slučajno ni bila lahka naloga in nekdanji župan se je tega zavedal. Najprej je Grafist zasul s številnimi javnimi naročili in projekti – predvsem pri vzdrževanju, obnovi in izgradnji prometne in kanalizacijske infrastrukture, da bi ga finančno okrepil in pripravil na izvajanje načrta. Občinske strokovne službe so, zaradi povečanega obsega sodelovanja, Grafist kmalu obravnavale kot da je malodane del občine in tudi v javnosti je bil hitro prepoznan kot hišni gradbinec Mestne občine Koper, ki lahko zaobide ustaljene postopke poslovanja.

Leta 2012 je takratni župan Popović uspel doseči, da je občina svoj del objekta Solis – mimo vednosti javnosti in brez javnega razpisa – prenesla v last Grafista. Nedvomno zavedajoč se nezakonitosti takega prenosa (brez javnega razpisa) so v proces prenosa kot vmesni člen dodali gradbeno podjetje Primorje tako, da je občina Solis formalno prodala Stavbeniku, ta pa ga je še isti dan, ne da bi se prej vpisal v zemljiško knjigo, prodal Grafistu. Občina je brez razpisa prodala pomemben del Solisa podjetju Primorje, slednje pa isti dan naprej Grafistu. Ta manever je zavedel vse, ki so poskusili ugotoviti kaj se je dejansko zgodilo. Zahvaljujoč temu se je primer izognil kazenski preiskavi.

Tudi leta 2014 je občina z neposredno pogodbo (namesto z javnim razpisom) prodala Grafistu cca. 14.000 kvadratnih metrov občinskega zemljišča po precej ugodni ceni – območje domačini poznamo kot Levji grad.

Kljub prodajam Solisa in Levjega gradu Grafistu je bila pot do Popovićevega cilja še zelo dolga. Neposlušni Mandarić si je sredi Kopra še vedno lastil zemljišče na katerem bi lahko zgradil preko tisoč stanovanj, zato so morali pri hobotnici zavihati rokave in pohiteti. Leta 2018 je Popović dal Mandarićeva zemljišča z odlokom spremeniti v park. S tem dejanjem je Grafist ostal edini, ki lahko gradi stanovanja v Kopru. Da je hobotnica slavila uspeh, se lahko vsi prepričamo iz tega, da zadnjih nekaj let v Kopru izključno Grafist prodaja stanovanja – v objektu Solis in projektu Levji grad – in to po izjemno visokih cenah nad 4.000 evrov, v določenih primerih po pet in več tisoč evrov za kvadratni meter, kar za več kot 30 odstotkov presega pričakovane cene.

Ko je stečajni upravitelj Primorja želel leta 2016 na javni dražbi prodati 7.000 kvadratnih metrov zazidalnega zemljišča na Markovcu (na Beblerjevi ulici) iz stečajne mase Primorja, je tri dni pred dražbo Mestna občina Koper pod vodstvom Borisa Popovića na območju tega zemljišča za dobo štirih let z odredbo preprečila gradnjo in posledično tudi prodajo dotičnega zemljišča. Naj samo omenimo, da je zemljišče danes v lasti Grafista – Popovićeva blokada je 100-odstotno učinkovala.

Tako kot pred tem v primeru Primorjevega zemljišča na Markovcu se je tudi za območje Toncity nekdanji župan Popović odločil županska pooblastila zlorabiti v prid uničenja Grafistove konkurence tako, da je dal z odlokom razglasiti Mandarićevo gradbišče Toncity za park. S tem je Popović uspel Mandariću preprečiti gradnjo stanovanj.

Namen odloka o parku ni bil samo ta, da Mandariću začasno prepreči gradnjo, ampak tudi ta, da se projekt Toncity blokira tako dolgo dokler odlok ne povzroči bankrota projekta – z željo, da zemljišče po bankrotu močno pod njegovo realno vrednostjo na javni dražbi odkupi Grafist. Da bi Mandarić uspel prodati zemljišče, ki mu je župan določil namembnost parka, komu drugemu kot Grafistu, v Kopru enostavno ni bilo verjetno. Ko bi do zemljišča prišel Grafist, bi odlok o parku Popović najverjetneje hitro umaknil.

Primer preprečevanja gradnje gospodu Mandariću je predstavljal tudi jasno opozorilo drugim potencialnim investitorjem, ki so morda razmišljali o vstopu na trg gradnje stanovanj v občini Koper – opozorilo na to kaj jih čaka, če bodo predstavljali konkurenco Grafistu v Kopru.

Ko bi Grafist uspel pridobiti tudi to Mandarićevo zemljišče, bi s tem v svojih rokah zbral čisto vsa za gradnjo večjega števila stanovanj primerna zemljišča v Kopru. Popovićev načrt je takrat tekel kot po maslu in kazalo je, da bo večno tako.

Nato je Popović leta 2018 izgubil volitve. 

To je premešalo karte v Kopru. Odvetnik Matoz kmalu za tem ponudi roko Grafistu pri reševanju zapletov pri projetu Solis – in to v času, ko Mandariću pri projektu Toncity voda že pošteno teče v grlo. Bližal se je namreč dan (1. 6. 2020), ko bi bilo Mandarićevo zemljišče Toncity prodano na dražbi z namenom poplačila na njem vpisanih hipotek – kar bi na stežaj odprlo vrata Grafistu, da tudi to (še edino preostalo zemljišče v Kopru) kupi močno pod ceno.

Dva meseca pred dražbo je Grafistu in njegovim partnerjem pri projektu ugrabitve koprskega stanovanjskega trga štrene premešalo izolsko podjetje Elta, ki je odkupilo del Mandarićevih zemljišč Toncity in mu dodatno posodilo dobra dva milijona evrov za poplačilo vseh hipotek na zemljišču v izogib bankrotu.

Nova občinska oblast pod vodstvom Aleša Bržana se že kmalu po volitvah odloči, da Popovićevega izsiljevalnega odloka o Centralnem parku ne bo zagovarjala ali ohranila v veljavi, saj se je poleg razlogov zaradi katerih ga je Popović dal sprejeti zavedala tudi pereče stanovanjske stiske v Kopru in potrebe po novih stanovanjih. Tudi zato se novi župan Aleš Bržan odloči izbrisati odlok o parku in zemljišču vrniti prvotni namen – gradnjo stanovanj.

Za gradbeno hobotnico, ki ji je uspelo ugrabiti trg stanovanjske gradnje v Kopru, je bil to jasen znak, da se bliža konec obdobju, ko so lahko sami določali količino in cene stanovanj na trgu v Kopru ter na račun tega kovali ogromne dobičke. Toda temu se niso bili pripravljeni odreči. Zato se je nekdanji župan Popović, ko je ostal brez županskih pooblastil, odločil zlorabiti instrument referenduma in tako z referendumom preprečiti izbris parka ter še naprej ohraniti Grafistov monopol v Kopru. Vendar so prebivalci prepoznali kaj se skriva za Popovićevo ljubeznijo do parkov – želja, da z referendumom poskuša zaščititi svoje interese v Grafistu in se zato na vse pretege trudi ohraniti Grafistov monopol.

Kljub temu, da je že takrat sodeloval z Mandarićevim rivalom Grafistom, se je v procesu priprave sporazuma med občino in lastniki zemljišč Toncity kot glavni pogajalec Mandarićevega podjetja MM Investicije na sestanku pojavil odvetnik Franci Matoz.

To nelogičnost so za Megafon potrdili v družbi Elta. Zaupali so nam, da je bil med referendumsko kampanjo za umik odloka o parku gospod Milan Mandarić, ki je imel največ interesa za umik Popovićevega odloka, praktično neviden in neslišen. Celo več kot to: dejali so, da je udarna gradiva za referendumsko kampanjo, ki so razkrivala povezanost Popovića, njegovega odloka o parku in monopola podjetja Grafist nekdo (ime hranimo v uredništvu) iz Mandarićeve ekipe posredoval Grafistu. Izvedeli smo, da so zavoljo tega manj kot tri dni pred referendumom morali pri Elti, ki je bila organizatorica predreferendumske kampanje, zamenjati vsebino več deset tisoč informativnih letakov.

Kako je s tem danes?

Grafist danes nima več monopola pri gradnji stanovanj v Kopru. Na zemljišču Toncity lahko tako družba Elta kot tudi podjetje Milana Mandarića (MM Investicije) zgradita več sto stanovanj. Predvsem zavoljo tega je Grafist pred kratkim objavil, da začenja gradnjo »poslovnega objekta s 170 stanovanji« (?) na območju mesta znanim pod nazivom Levji grad. Grafist pospešeno prodaja stanovanja tudi v poslovnem objektu Solis. Ali to pomeni, da se je do nedavnega nedotakljivi Grafist sprijaznil z obstojem konkurence v Kopru in s tem, da bo stanovanja, vsled obstoja konkurence, moral prodajati po normalnih cenah, bomo še imeli priložnost videti. Praksa kaže, da je malo verjetno, da se bo nekdo, ki je več kot desetletje s prepovedanimi sredstvi pometal s konkurenco in odiral kupce stanovanj v Kopru, odločil kar prenehati s tem kar mu je več kot desetletje prinašalo ogromne zaslužke. Tudi izjave referendumskega poraženca Popovića po samem referendumu kažejo, da se ne namerava odpovedati koristim, ki mu jih prinaša Grafistov privilegij ekskluzivne gradnje. Dan po referendumu je za časopis OBALAplus izjavil: »Gradnjo (Toncity, op.ur.) je treba preprečiti!«

Bo gradbeni hobotnici uspelo nadaljevati blokado gradnje stanovanj s strani Elte in MM investicij ter morebitnih drugih, ki bi si drznili odločiti za gradnjo stanovanj v Kopru? Počakajmo in čas nam bo pokazal. Ni pa nam treba čakati na to, da vprašanja o odgovornosti zaradi nezakonitih prodaj občinske zemlje (in posledično ničnosti teh pogodb), kakor tudi vprašanje odgovornosti posameznikov za zlorabo položaja dobijo epilog pri organih pregona in na sodišču. Zato bomo o konkretnih ravnanjih gradbene hobotnice v Kopru pisali tudi v naslednjih številkah.

Koliko lovk ima hobotnica?

Ko govorimo o koprski gradbeni hobotnici, imamo v mislih neformalno združbo nastalo pod taktirko nekdanjega koprskega župana Borisa Popovića. Čeprav je jasno, da sta del koprske gradbene hobotnice vsaj podjetje Grafist kot operativni izvajalec in nekdanji župan Boris Popović, ki je zelo verjetno tudi skriti solastnik Grafista, je jasno tudi to, da omenjena brez pomoči drugih ne bi zmogla izvajati zastavljenega načrta za vzpostavitev in ohranjanje monopola pri stanovanjski gradnji v Kopru. Za to je bilo potrebno sodelovanje več deset različnih tehničnih in pravnih strokovnjakov, javnih uslužbencev ter funkcionarjev. Danes še ni jasno kdo izmed teh je sodeloval prostovoljno, kdo v dobri veri, da samo opravlja svoje delo, kdo je bil že od začetka del hobotnice, koga so v to primorali in koga zavedli ter kje je meja med zasluženo provizijo ter trgovino z vplivom … Zato se v pričujočem prispevku nismo posvečali njihovim motivom in vlogi. Za to bo še dovolj prostora ob podrobnejših predstavitvah naših ugotovitev v zvezi s konkretnimi rabotami koprske gradbene hobotnice v naslednjih številkah. Tokrat smo se posvetili ključnima akterjema – vodji hobotnice in podjetju Grafist v katerega so naložili praktično vse kar so uspeli pridobiti z izvajanjem opisanega načrta.

UR

Povezani Članki

Back to top button