Recenzija: Oygn: Oygn III. – Požigalec živih mej (samozaložba, 2025)
Oygn je rapersko-producentski dvojec, ki ga sestavljata Andrej Janžekovič – Mito in generacijsko mlajši Urban Senekovič – YNGFirefly. Oba sta kljub razlikam v letih trenutno glavni sili rimoklepaške in beatmakerske kvalitete na Štajerskem, če ne kar širom Slovenije. Sodelujeta že približno osem let, tudi preko drugih projektov, in sicer z gostovanji na solo ploščah drug drugega.
Prvo ploščo, ki sta jo pod imenom Oygn izdala skupaj, sta naslovila Skurjen spomin (2018), sledila je Roko v ojgn (2022), tretja, najbolj ognjena, na kateri podirata kar nekaj ločnic in omejitev in na kateri si najlepše delita delo, pa je najnovejši album Požigalec živih mej. Prej se je namreč v sklopu Oygn rimanja loteval samo Mito, sedaj to počneta oba. Čeprav ju loči razlika v letih, doživljata isto lokalno mariborsko okolje ter se podobno sarkastično lotevata narečnega besednega naskoka na vsakdanje doživljaje iz štajerske metropole, med katere se vrivajo tudi pikri komentarji na lokalno in nacionalno politično dogajanje. Toda, ne delita si posamičnih pesmi, temveč sodelujeta in se dopolnjujeta z rimami znotraj istih komadov. Kot omenjata v intervjujih, se držita koncepta trenutka, prav zato pa sta in še vedno skozi leta delata komade spontano.
Čeprav sta v številčnosti komadov in besednem pritoževanju vedno zelo produktivna, sta za tokratno edicijo sklepala največ, kar šestnajst skladb, v katerih nista niti vljudna niti samocenzurirana, da bi s tem dosegla, da bi ju raje vrteli na radijskih postajah. Pa tudi beati, ki podlagajo njune besede, niso ravno prijazni, a so brutalno všečni in domiselni – kot smo bili pri YNGFireflyju vajeni do sedaj – ter ustvarjeni z raznimi driblingi, detajli in vokalnimi okraski.
Alkohol je kriv naslavlja stereotipno štajersko, če ne kar vseslovensko hibo, Avtotjuln govori o obesedencih z dragimi avti, ki nimajo za bencin, Folk kritizira rajo, ki raje naroča hrano na dom, kot da bi šla ven ali protestirat na ulice. To je zgolj nekaj tem in komadov, v katerih so prisotne sočne rime, ki jih z vsaj navidezno lahkotnostjo navržeta Oygn. Absurdnega materiala za reperje je gotovo dovolj, vprašanje pa je, če se lahko prav dosti rimo- in ritmo- klepačev v izvrstnosti primerja z njima. Kvečjemu bi jima lahko zavidali. Marsikateri reper, pa tudi kar vsak od nas, bi lahko v kakšnem tekstu, kjer »kurita po sceni«, prepoznal kak svoj »defekt«. Ampak vsako kritiko je možno preseči in ceniti ter se nad njo samo navdušiti. Kot pravita Oygn v komadu Zavedno Zaloopani: »Meje živijo v glavah, ne vuni!«
Brigita Gračner
