Zadnja dva tedna v naši pisarni Delavske svetovalnice sta nam pokazala, da se da.
Kaj s tem mislim? Po vrsti.
Kličem uporabnika, zanima me, kakšna je situacija z njegovim zdravjem. Ima hude zdravstvene težave, možgansko anevrizmo, težave z jetri. Pravi, da ni dobro, ampak da razmišlja, da bi prekinil bolniško. Ne more (pre)živeti z višino nadomestila. Vprašam ga, kaj mu je rekel zdravnik. Pove, da mu je rekel, da se lahko že manjši fizični napor zanj konča tragično. Vsaka debata o (pre)nizkih bolniških nadomestilih in plačah se tukaj konča.
Nato me kliče žena drugega uporabnika. Pove, da je njen mož pristal na urgenci. Ima hude krče v roki, že od prej pa hude bolečine v hrbtu. Zdravniki so mu rekli, da bo morda izgubil roko. Delal je, ker »mora«. Razen njegove plače nimata nobenih sredstev. Tudi ona ima zdravstvene težave. Njega vprašam, kaj bo, če izgubi roko. Že prej sem ga opozoril, naj se neha tako zafrkavati z lastnim zdravjem.
Kmalu zatem poslušam pogovor sodelavke z nekim uporabnikom. Razlaga ji, da ga nekaj časa ni bilo, da je pristal v bolnici. Srčna kap. »Na srečo« ni bila »tako huda«. Pred tem je kar nekaj časa delal dve izmeni vsak dan, osem ur v eni kuhinji, nato takoj osem ur še v drugi. Doma so rabili denar, krediti pa to. Sodelavka mu je vljudno zabrusila: »Kaj pa bi imela od tebe tvoja družina, če bi te srčna kap vzela?«
Po tem sem bil s sodelavko na obisku pri uporabniku v rehabilitacijskem inštitutu SOČA. Delavec je imel zastoj srca. Komaj je preživel, zdaj je v postopku rehabilitacije. Imel je precej sreče, saj je njegov sin slučajno pozabil denarnico in se vrnil domov, ko ga je doletel zastoj srca. Zdravniki so mu pred operacijo rekli, da ga bodo poskusili rešiti, a da so možnosti majhne. Preživel je. Celo življenje je samo delal. Cele dneve, vsak dan. Zdaj, ko je preživel, vidi, da na svetu ni denarja, ki bi nadomestil zdravje. Zdaj je pomirjen s sabo, trudi se z rehabilitacijo, veselijo ga obiski družine.
Ko sem združil vse te zgodbe, si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil, kolikokrat sem od delavcev slišal besedo »moram«. Za tem »moram« ostajajo uničena delavska telesa, na katera se nalagajo invalidnosti. Potem pa samo še bolj udari revščina. Da ne govorimo o spremljajoči socialni izolaciji, ko se tako fizično in psihično uničeni delavci preprosto tudi socialno zaprejo.
Ves ta splet misli, prepleten okoli teh štirih zgodb, sem začasno zaključil s tem, da dajmo že enkrat nehati s tem »moram« in se pogovorimo o tem, zakaj se preveč delavk in delavcev spravlja v takšne situacije, kjer zamenjajo svoje zdravje za višjo plačo. Do takšnih situacij ne bi smelo prihajati. Ali do takšnih, ko se recimo poklicni vozniki pogovarjajo o zdravstvenih težavah in hitro ugotovijo, da imajo vsi iste diagnoze. Ali ko se čistilke pogovarjajo med sabo in ugotavljajo, da jemljejo iste protibolečinske tablete, da »zdržijo« svojo izmeno.
Teden za tem nas obišče član, ki ima nekaj vprašanj. Dela kot avtoklepar, ima jasno določen delovni čas, vse v okviru delovne zakonodaje. Brez stalnega pritiska šefa, naj pride po delu še malo nazaj, brez nabijanja in nabiranja nadur. Pride na delo, svoje korektno opravi in gre. Reče, da kdor hoče, naj zbira nadure, on tega ne rabi. Pošteno.
Dan kasneje me obišče avtoličar, ki je dal odpoved. Ni več zdržal psihičnega pritiska na delu. Veseli se obiska domačega kraja. Vzel si bo kakšna dva meseca, da se preprosto spočije. Opisuje mi kraje, ki jih bo obiskoval v tem času.
Ob tem se spomnim znanca iz Srbije, ki je leta vložil v novinarsko raziskovalsko delo, nakar je zadevo zaradi količine stresa zaključil. Zdaj na Dunaju vozi kot kolesar dostavljavec za majhno kooperativo.
V hrvaškem mediju so se medtem razpisali o novinarju, ki je po dvajsetih letih dela dal odpoved in šel delat v skladišče. Baje se temu reče »downshifting«, kar bi lahko prevedli kot »upočasnitev«. To že postaja trend, korporativni izgorelci, ki gredo med peke, skladiščne delavce … Članek se bere, kot da se gredo spočit na »obično fizično« delo.
Vendar tudi to »obično fizično« delo, ne samo tisto »korporativno« delo, še kako povzroča zdravstvene težave in stres. Zato ne romantizirajmo »običnega fizičnega« dela, kot da je to zdaj delavska oaza, kamor se prihaja izgorela višja delavska kasta spočit. Zelo bi si pa želel, da ta, recimo mu trend upočasnjevanja, pride tudi za tekoče trakove, med gostinske delavce, čistilke, voznike. Če bi se to uresničilo, mi ne bi bilo treba zbirati zgodb o teh delavcih, ki se zato, ker »morajo« ves čas delati, psihično in fizično uničijo.
Goran Lukić
