Medi(n)teran: Mora – hitra igra prstov
V Istri je igra mora, znana tudi kot morra, še danes živa kot del bogate kulturne dediščine polotoka. Gre za eno najstarejših iger z rokami v Sredozemlju, ki jo poznajo še iz časov stare Grčije in Rima, o čemer pričajo freske, mozaiki in pisni viri. V antiki so jo igrali vojaki, trgovci in navadni ljudje, saj je združevala preprostost, hitrost in tekmovalnost. Z razširitvijo rimskega vpliva se je igra uveljavila po celotnem Sredozemlju, med drugim v Italiji, južni Franciji, Španiji, na Malti, Bližnjem Vzhodu in v Severni Afriki, v Istro pa je prišla zaradi tesnih kulturnih povezav z Italijo in se hitro ukoreninila v vsakdanjem življenju lokalnih skupnosti. Med Rimljani je bila tako popularna, da so za poštenega človeka celo dejali, da je »tako dober, da bi lahko z njo sredi noči igrali moro«.
Mora je igra s prsti za najmanj dva igralca, pri kateri oba istočasno pokažeta poljubno število prstov (od nič do pet) in glasno zakličeta številko, za katero menita, da predstavlja vsoto iztegnjenih prstov obeh iztegnjenih dlani; če kateri od njiju zadene pravi rezultat, osvoji točko, igra pa se običajno do vnaprej določenega števila točk (ponavadi treh) ali v serijah. Začetniki naj bodo pozorni na nasprotnikove geste in poskušajo napovedati, koliko prstov bo pokazal, številko pa zakličejo odločno in hitro, saj sta hitrost in samozavest ključni. V Španijo pa igrajo različico, pri kateri namesto prstov na mizo mečejo kovance.
Mora je bila vselej več kot le razvedrilo. Bila je družabni obred, način krajšanja časa in hkrati priložnost za tekmovanje, ki je nemalokrat vključevalo tudi stave. Z njo so včasih določali tudi odgovore na probleme. Med ribiči, kmeti in delavci je pomenila prostor za sprostitev in medsebojno povezovanje, v gostilnah in na trgih pa je bila del vsakdanjega utripa.
Septembra je Pregara, naselje v slovenski Istri, gostila 25. svetovno prvenstvo v mori »Mora mondo«. V starodavni mediteranski igri se je pomerilo približno sto parov iz Francije, Španije, Italije, Slovenije in Hrvaške, prišel pa je celo igralec iz Avstralije.
Podobne inačice najdemo celo na Kitajskem in v Mongoliji, kjer ji pravijo hua quan, kar v prevodu pomeni »prvi prepir« in je pivska igra. Italijanski izseljenci pa so jo zanesli celo v Severno in Južno Ameriko, tako da najdemo turnirje tudi denimo vsako leto v Pennsylvaniji. Leta 2005 pa so v Italiji organizirali prvi IFC (Italian Fingers Champsionship, v prevodu: italijansko prvenstvo prstov), s čimer je mora postala uradna igra, igra pa se jo v ekipah. Od leta 2010 poznamo tudi digitalno verzijo sardinske različice, ki so jo ustvarili na srednji šoli Giua v Cagliariju.
Čeprav jo mlajše generacije danes redkeje poznajo, ostaja mora pomemben del istrske kulturne dediščine. V slovenski Istri jo še najpogosteje srečamo v zaledju Pirana in Izole, na hrvaški strani polotoka pa so nekatera društva igro ohranjala z organiziranjem turnirjev in celo z idejo, da bi jo uvrstili na seznam zaščitene nesnovne kulturne dediščine. Na Hrvaškem jo lahko vse do Dalmacije najdete tudi pod imenom šijavica.
Ana Zupan
