Intervju: Stojan Pelko, programski vodja EPK 2025

Stojana Pelka sem prvič spoznal, ko sem na fakulteti poslušal njegova predavanja iz izbirnega predmeta Sociologija kina. Zdel se mi je artikuliran in zanimiv profesor. Ta vtis so kasneje potrdila različna srečanja skozi leta, ko sem bral njegove tekste o filmu ali mu prisluhnil na raznih kulturnih dogodkih. Nedavno je postal programski vodja projekta Evropske prestolnice kulture, ki bo potekal v Novi Gorici in Gorici leta 2025. Izbran je bil zaradi obsežnih izkušenj in razgibanega ter poglobljenega programa, ki upošteva posebnosti okolja. Nisem okleval in ga povabil na pogovor, zavedajoč se, da bodo njegovi odgovori zadeli v bistvo.

Stojan Pelko je magister filozofije in doktor socioloških znanosti, avdio-vizualne raziskave je študiral na pariški Sorbonne Nouvelle 3. Je tudi nekdanji glavni urednik revije za film in televizijo Ekran in predavatelj sociologije kina na ljubljanski Filozofski fakulteti. Zasnoval in izvedel je številne mednarodne projekte na kulturnem področju ter si nabral izkušnje v javni upravi v Sloveniji in tujini. Kreativno je vodil komunikacijsko kampanjo za vstop Slovenije v Evropsko unijo ter številne kampanje za lokalne, parlamentarne in predsedniške volitve v Sloveniji, Črni Gori, na Hrvaškem, v Srbiji in na Kosovu. Bil je državni sekretar na ministrstvu za kulturo, govorec in komunikacijski svetovalec vodje Urada Evropske unije in posebnega predstavnika Evropske unije na Kosovu ter vodja kabineta ministra za zunanje zadeve.  Pelko deluje na mnogih ustvarjalnih področjih, je avtor petih knjig s področja filmske teorije, soavtor scenarijev celovečernih igranih in dokumentarnih filmov ter dramaturg gledaliških predstav.

Evropska prestolnica kulture – EPK 2025  ni zgolj projekt dveh občin, pač pa v prvi vrsti države Slovenije. Kaj so glavni poudarki programskega dela? Ali je program, sploh umetniški del, usidran tudi v tradiciji in identiteti prostora obeh Goric?

Naslov novogoriške kandidature za evropsko prestolnico kulture je Brezmejnost, kar izraža osnovni programski poudarek: smo na sami meji in h kandidaturi smo povabili čezmejno sosedo, italijansko Gorico – a v fokusu prestolnice bo predvsem, kako je meje mogoče presegati.

Lepota paradoksa je, da lahko prestopiš, prekoračiš, presežeš le tisto, kar je kot meja zarisano – sicer stopaš v prazno. Zato kot nekdo, ki se je projektu pridružil pozneje, dobesedno po zmagi, razumem preseganje meja kot drzno početje, ki se ne ustavi pred nobeno zgodovinsko, geografsko ali žanrsko mejo. Kultura in umetnost sta bili v tem preseganju vedno dobri učiteljici. Tudi naše ključne figure, od Mušiča in Ravnikarja do Basaglie in Gadžijeva, »delajo na mejah«: med življenjem in smrtjo, starim in modernim, normalnostjo in norostjo, tišino in glasbo …

Če odgovorim nekoliko bolj strukturirano, pa so avtorji in avtorice prijavne knjige okrog te centralne osi mejnosti in brezmejnosti postavili tri programske stebre, konfine, kot so jim rekli. Z njimi odgovarjajo na tri vprašanja: kaj si imamo za deliti med sabo, od jezika do ulice in vsakršnega drugega skupnega dobrega? Kaj si lahko vzajemno izmenjamo z Evropo? In nenazadnje, kako bomo uredili naše sobivanje z naravo in okoljem? Od tod nazivi konfinov: Gremo delit!, Gremo Evropa! in Gremo zeleno! – pri čemer se angleški poziv k akciji, Go!, prav pripravno bere kot akronim obeh Goric.

To je tudi odgovor na vaše vprašanje glede usidranosti v tradiciji in identiteti obeh Goric: še kako! Ravno kolikor bomo znali v novo luč postaviti nekatere že prepoznane veličine, bomo zares pritegnili poglede domačih in tujih obiskovalcev na še neodkrite bisere: soške, solkanske, briške, a tudi bukovške, idrijske, čedadske ali topolovske.

Ob vašem imenovanju je bilo rečeno, da je ena izmed prioritetnih nalog novega programskega vodje, da načrtovane projekte realno umesti v finančne, kadrovske, prostorske in časovne koordinate. Letijo te besede tudi na nekatere slabe izkušnje iz preteklosti? Ciljam na vodenje EPK Maribor 2012, ki je vsaj nekoliko očrnilo projekt v javnosti.

Evropske prestolnice kulture zdaj potekajo že dovolj dolgo, da so se izkristalizirale nekatere značilnosti, ki ne ločujejo nujno dobre in slabe prakse, ampak prej nekatere strukturne, skoraj bi rekel neizogibne nujnosti. Dejstvo je, da se zaradi velikih pričakovanj in vlaganj nesorazmerno povečajo tako trenja kot pritiski: gre skoraj za fizičen fenomen, ki se mu celo večja mesta in robustnejši sistemi težko uprejo.

Če te prakse poznaš, se nekoliko lažje soočaš z njimi. S tega stališča je bil Maribor premiera, že v štartu oslabljena z geografsko razpršitvijo na partnerske mini-prestolnice in premočno usmerjena v infrastrukturno »scenografijo«. Ko te niso uspeli zgraditi, se je predstava po sili razmer fokusirala predvsem na vsebino – in pustila za sabo najmočnejše sledi tam, kjer so jih morda pred pričetkom najmanj pričakovali.

V Novi Gorici in Gorici imamo deset let pozneje preprosto več izkušenj, zato si upam reči, da nas bolj zanimajo taktične, fokusirane intervencije – in misel na to, kaj bo ostalo po letu 2025: torej bolj procesi kot produkti, bolj metode kot monumenti.

Moja »sreča« je bila tudi v tem, da sem prišel v zavod GO! 2025 le malo za tem, ko je ekipa opravila podroben pregled in predračun vseh projektov, kar mi je dalo odličen uvid v realnost vseh zavez iz prijavne knjige. Ta umestitev v koordinate, o kateri me sprašujete, se je tako v resnici zgodila tik pred mojim prihodom, kar mi je kot programskemu vodji omogočilo, da začnem res snovati program: s kom bomo kdaj kaj naredili – in kaj moramo še narediti, da v programu ne bo nepotrebnih lukenj ali podvajanj. Ko rečem program, ne mislim le prireditev: mislim tudi na intervencije v prostor, teoretsko refleksijo ustvarjenega, vpeljavo novih procesov in krepitev akterjev.

Rekli ste, da se je Maribor vsaj na začetku usmerjen v infrastrukturno »scenografijo«. Osrednji projekt Evropske prestolnice kulture 2025 naj bi predstavljal tako imenovani EPICenter. Kaj se je zgodilo s tem? Je v načrtu še kakšna gradnja ali poseg v prostor zaradi potreb EPK? Zanima me, če se bo zgodila obnova nekaterih zapuščenih in uničenih območij ali se bo gradilo novo infrastrukturo?

Taktični urbanizem, za katerega se je v zadnjem javnem pozivu zavzelo tudi Društvo primorskih arhitektov, povzema bistvo našega razumevanja, kako se lotevamo prostorov. Nova Gorica ni le nova, je tudi nedokončana – zapovrh pa so procesi ob meji marsikje odprli nove prostore. Radi bi, da nekdanja »nikogaršnja ozemlja« postanejo »vsakogaršnja ozemlja«, skupno javno dobro. Najbolj izrazito bo to prav na območju okrog Trga Evrope, ki si ga velja predstavljati razprtega po osi proti severu vse do Mostovne in naprej do obal Soče, proti jugu pa prek Korna mimo kostanjeviškega samostana ter Vile Rafut vse do Rožne doline.

Dejstvo je, da bo Trg Evrope kot »epicenter« vsega tega dogajanja ostal – prazen. Toda prav kot tak bo lahko generiral najsilovitejše tokove: misli, obiskovalcev, kolesarjev, radijskih valov, multimedijskih podob … Spomnim se strukturalistične lekcije o tem, kako pomembno je prazno mesto za zagon in pogon cele strukture – in tak bo naš epicenter. Vsebine, ki so bile prvotno projicirane v nesojeni objekt na sami meji, pa se bodo krožno širile iz epicentra v različne prostore: od skladišča tik ob postajni stavbi prek obeh Xcentrov v Novi Gorici in Gorici, pa vzdolž Soče kot naše zelene rdeče niti daleč proti severu in jugu …

Kakšen razvojni potencial vidite v Evropski prestolnici kulture za gospodarstvo občine Nova Gorica in tudi širšega območja? Na sodelovanje z gospodarstvom se verjetno ne gleda zgolj kot na odnos s sponzorji.  

Nova Gorica je na stičišču propulzivnih, kreativnih industrij z univerzo in njenimi raziskovalnimi in znanstvenimi kapacitetami že zgradila imidž slovenske Kalifornije. Če to okrepite še s pogledom v Furlanijo in Benečijo, se znajdete v eni od bolj obetavnih evropskih regij, ki zna Evropi marsikaj povedati o energiji, e-mobilnosti, modi, oblikovanju, informatiki, kulinariki, vinarstvu.

Zato je logično, da ne iščemo sponzorjev, ampak najdevamo razvojne in programske partnerje: v razvoju novih svetil, finomehaniki betona, energiji vodika ali lokalni, samooskrbni prehrani. Nalašč omenjam konkretne branže, saj smo v Intralightingu, Salonitu, Arcturju ali Spintechu našli ne le izvrstne sogovornike, ampak tudi veliko posluha za skupne preboje.

Nova Gorica bo na območju EPK-distrikta največ pridobila ravno kot univerzitetno mesto – saj se bodo železniški tiri umaknili proizvodnji znanja, ne pa potrošniškim centrom. Dolgoročno bosta od tega pridobila tako gospodarstvo kot skupnost: prvo bo lahko računalo na izobražene inovativne kadre, skupnost pa na aktivne, angažirane občane in občanke. Ko se danes Primorski tehnološki park s Popri loteva razvoja podjetništva med mladimi, si lahko postavi ambicijo biti najboljši v Evropi – saj so jim kolegi umetniki in kulturniki pokazali, da si lahko prestolnica tudi na meji, izven centra.

Kaj bodo torej skupnost, občani in občanke Gorice, imeli od EPK 2025? Sploh v obdobju po izteku projekta? Bo projekt prinesel dolgoročno izboljšavo kakovosti življenja prebivalcev celotnega obmejnega območja?

Kratkoročno se bodo vsekakor znašli v fokusu slovenske in evropske javnosti – kar je fino, če imaš kaj za pokazati, in zagatno, če bi se raje skril. Številni ustvarjalci bodo zaradi EPK lahko natančneje in varneje načrtovali svoje delovne procese, kar je »razkošje«, ki so ga žal mnogi ustvarjalci v Sloveniji že pozabili ali ga, še huje, kot prekarci, sploh nikoli niso imeli.

Moramo se zavedati, da je kombinacija covid-19 in slabšalnega obravnavanja progresivne kulture in umetnosti v času prejšnje vlade težko prizadela celo sceno, zato je EPK tudi svojevrsten proces celjenja ran in ponovnega postavljanja temeljev kulturne produkcije.

Dolgoročno si ne upam obljubljati boljšega življenja, saj so časi težki. Verjamem in upam pa, da se bo okrepila percepcija umetnosti in kulture kot tiste, ki nam ne le lajša težke trenutke in lepša vsakdan, temveč je resna razvojna razsežnost s predanimi raziskovalci, učenjaki in »proizvajalci«, po katerih se prepoznava prostor in pomni čas.

Kakšno je sodelovanje z županom in občino?

Lepota in hkratna zagatnost tovrstnih projektov je, da prečijo več mandatov – in tako imajo tudi župani možnost pokazati, da znajo seči in snovati čez meje svojega mandata. Kandidatura se je dogajala med županoma Arčonom in Miklavičem, realizacija prestolnice pa se bo med dosedanjim Miklavičem in novim županom Turelom. Veseli me, da je bila EPK ena od treh predvolilnih prioritet novoizvoljenega župana.

Občina je za realizacijo evropske prestolnice že ustanovila občinski javni zavod. Bolj kot se bliža leto 2025, pa bo morala okrepiti tudi nekatere občinske službe in oddelke – saj sčasoma prestolnica postane osrednji generator razvoja, zaradi česar se bistveno intenzivira obseg dela ne le kulture, ampak tudi okolja, prostora, prometa, urbanizma, turizma, komunale …

Specifičnost našega projekta je, da enako intenzivno sodelujemo tudi z goriško občino in županom Ziberno, zapovrh pa imata občini še čisto posebno telo, Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje, EZTS, ki ima pri organizaciji prestolnice pomembno vlogo, saj na konkretnih primerih dokazuje, da somestje v resnici že obstaja – in da znata obe Gorici že snovati skupne funkcije v korist prebivalcev obeh mest in držav.

Moja izkušnja z Novo Gorico se je v resnici začela prav z redakcijo trajnostne urbane strategije do leta 2030, kjer je zajeten del namenjen prav povezovalnim funkcijam novega somestja – od linij mestnega prometa in skupne signalizacije do gospodarskih pobud in energetskih rešitev. S tega stališča je EPK odličen laboratorij za rahljanje administrativnih ovir in iskanje funkcionalnih rešitev.

Kakšno bo sodelovanje z istrskimi občinami, recimo s Piranom, ki mu ni uspelo s kandidaturo?

Nova Gorica je kot prava dama tudi konkurentom obljubila prihodnja sodelovanja, zato nas praktično z vsakim od slovenskih mest veže kateri od projektov: s Kranjem sodelujemo s trajnostnim bienalom, z Ljubljano z razstavo Alana Hranitelja, s Piranom pa so zaenkrat najdlje pogovori s Pomorskim muzejem.

Tudi sicer moram reči, da je evropska prestolnica kulture priložnost za celo Slovenijo: številne nacionalne ustanove bodo s svojimi znanji in kadri okrepile naše programe. Ob Soči gremo itak vse do Bovca in Tolmina, pa na Idrijsko in v Vipavsko dolino, z Mariborom nas veže EPK-družina, z Javnim skladom kulturnih dejavnosti se že pogovarjamo o prisotnosti pobud po celi Sloveniji …

Ključni kriterij ostaja relevantnost: kdor bo hotel nastopiti ali se predstaviti pod oznako evropske prestolnice kulture, bo pač moral imeti evropsko relevantne odgovore na najbolj pereča vprašanja sedanjosti in prihodnosti.

Za konec še delikatno vprašanje. Z izborom obeh Goric za Evropsko prestolnico kulture se lahko odprejo stare rane. Gre za območje, ki je bilo zadnjih sto in več let prizadeto zaradi številnih zgodovinskih dogodkov. Šlo je tudi za kulturni in jezikovni pritisk Italije. Lahko v okviru EPK paradoksalno, pride, tudi v imenu pragmatičnosti, do zanemarjanja slovenskega jezika? Ali pa se ponuja priložnost, da na italijanski strani izboljšajo znanje slovenskega jezika?

Največ lahko za slovenščino naredimo z njenim tenkočutnim govorjenjem, pisanjem, pesnjenjem, razmišljanjem, učenjem svojih otrok in drugih državljanov. Priti na Goriško in ne zavedati se usodnega pomena jezika nekoč in danes bi dobesedno pomenilo hoditi gluh in slep po svetu. Ljudje so morali piti strojno olje, ker so peli v maternem jeziku! Tega se ne pozabi!

Fasciniran sem, kako lepo slovenščino, prodorno po misli in jeziku, berem tako v publikacijah, ki so mi jih prinesli iz Topolovega, Gorice ali pa Društva humanistov Goriške. Če kaj veže ustvarjalce in ustvarjalke naše kulturne prestolnice, je to ljubezen do jezika in ravno zaradi tega spoštovanje drugih jezikov. Dvojezičnost je znamenje tega spoštovanja – a mora biti dosledno spoštovana.

V času pandemije se je več kot dva tisoč ljudi, Italijanov in Slovencev, učilo obeh jezikov prek spleta. Bila je to izjemna izkušnja, ki priča o radovednosti, a tudi o spremenjenih življenjskih okoliščinah in posledično navadah mnogih.  

Še največ zagat imam osebno z angleščino, saj se mi zdi, da je s tem, ko je postala bruseljski esperanto, stoletja daleč proč tako od Shakespeara kot od Becketta. Kolege včasih izzivam s tem, da nam angleške bergle ne bodo pomagale misliti in leteti v slovenščini – in kot primere navajam ne le Kosovela in Šalamuna, ampak tudi imena ptic in sort sadnega drevja. Ko pa se v ta naš obmejni in objemni babilon prikradejo še rezijanske pesmi, furlanska imena in beneški ali goriški lokalni dialekti, takrat stvari postanejo res zanimive. Krasna podoba in prispodoba so prav publikacije kolektiva Robida, ki si drzne objavljati prispevke v vseh tistih jezikih, v katerih so jih pač dobili od avtorjev in avtoric. To je resnično bogastvo, to je svetovljanstvo evropske prestolnice: vsak je mojster svojega jezika, skupaj pa tvorimo celino besed, ali kot radi rečejo Francozi, republique des lettres. Lahko jo razumete kot republiko črk, pisem ali literature – vse je enako prav.

Simon Smole