Kolumna: Cena Trumpove carinske vojne

Minilo je le dva tedna od Dneva osvoboditve, ko je ameriški predsednik Donald Trump napovedal nove carine na vse države sveta, od velikih do malih, pa tudi na takšne, ki nimajo niti prebivalcev (carine so doletele tudi avstralsko zunajteritorialno območje otočja McDonald v južnem Indijskem oceanu, ki nima niti raziskovalne postaje). Od takrat je bilo v Trumpovi trgovinski vojni že nešteto toliko preobratov.

Trenutna situacija glede ameriških carin je, da na praktično vse države veljajo 10-odstotne carine. Edina država, za katero Trump ni zamrznil uvedbe še višjih carin, je Kitajska, za katero zdaj veljajo carine v višini 145 odstotkov. Peking je odgovoril z lastnimi carinami v višini 125 odstotkov. 

Trump je carine uvedel eratično in z argumentacijo, ki ni držala vode. Trdil je, da ZDA uvaja zgolj polovico tako visoke carine, kot že znašajo carine in druge omejitve v trgovini posameznih držav proti ZDA. Zelo hitro je postalo jasno, da to ni res, in da je bila osnova za odmero teh carin le količnik med ameriškim trgovinskim primanjkljajem v teh državah in celotnim uvozom. Rezultat tega je, da je najvišje carine (50-odstotne) dobila afriška država Lesoto, ki v ZDA izvaža obleke in diamante ter je preveč revna, da bi sama uvažala drage ameriške izvozne produkte.

Ameriški predsednik trdi, da je razlog za veliki ameriški trgovinski primanjkljaj goljufanje in različne manipulacije teh držav. Nekateri njegovi svetovalci izpostavljajo razlike v višini plač, in subvencije, ki jih svojim podjetjem dajejo nekatere države, v prvi vrsti Kitajska.

A najpomembnejši razlog za visok ameriški trgovinski primanjkljaj je centralna vloga ameriškega dolarja v svetovni ekonomiji.

Visok trgovinski primanjkljaj bi moral povzročiti padec vrednosti valute posamezne države. To zniža plače v tej državi v primerjavi z državami, s katerimi ta država sicer ima primanjkljaj. S tem bi izvoz države s primanjkljajem postal cenejši in zato bolj konkurenčen, uvoženi izdelki pa za kupce v tej državi postanejo dražji.

A položaj dolarja v svetovni ekonomiji povzroči, da ima dolar veliko višjo vrednost, kot bi jo imel sicer. Ker ima dolar vlogo svetovne rezervne valute je po njem vedno veliko povpraševanja. Dolar je poleg tega valuta večine mednarodne trgovine in valuta skoraj vseh trgov surovin.

Podobno velja za ameriške državne obveznice. Trg z njimi je ogromen in veljajo za najbolj likviden vrednostni papir. Ameriške obveznice se uporabljajo tudi kot zavarovanja za kredite in veljajo za varen pristan za premoženje v času nestabilnosti na finančnih trgih. Zanje jamči ameriška vlada, ki ji dolarjev za poplačilo teh obveznic nikoli ne more zmanjkati, saj je to denar, ki ga izdaja sama. 

Poleg tega ima Amerika izjemen vpliv tako na področju klasičnih geopolitičnih atributov moči, kot so vojska in diplomacija, kot tudi na področju tako imenovane mehke moči, kot je prevlada njenih političnih in kulturnih idej.

Ameriški trgovinski primanjkljaj mora biti uravnotežen s tokom kapitala, ki potuje v drugo smer. Države, ki imajo z ZDA trgovinski presežek, zaradi tega v svojih plačilnih bilancah kopičijo dolarje in dolarske vrednostne papirje, največkrat ameriške državne obveznice. To je le druga stran istega kovanca. Medtem ko svet v ZDA prodaja svoje  blago, Amerika na drugi strani izvaža dolarje in obveznice.

To je način, kako ZDA de facto monetizirajo svoj politični in ekonomski vpliv v svetu. Je izraz prepričanja drugih držav, da bo Amerika ostala vplivna in njene institucije stabilne. Za ameriške državljane ta odnos ZDA s svetom prinaša velike materialne koristi. 

Primer tega so dolarski bankovci, ki so sprejeto plačilno sredstvo v številnih delih sveta. Približno polovica dolarske gotovine se nahaja zunaj meja ZDA, saj v drugih državah ljudje tako hranijo del svojega premoženja. Ta denar je moral Ameriko zapustiti kot plačilo za uvoz blaga ali storitev. Če pogledamo bilnaco med državmi, so američani uvoz v vrednosti v tujini nakopičene gotovine (več kot 1.000 milijard dolarjev) plačali s kosi papirja, ki jih lahko tiskajo samo oni.

Ravnanje Donalda Trumpa sedaj načenja zaupanje v trdnost ameriške države. Na čem naj temelji zaupanje v Ameriko, če čez noč spreminja pravila, kaznuje sebi najbolj zveste zaveznice, razgrajuje institucije, preko katerih ima vpliv v svetu, in se v vseh ozirih obnaša histerično? 

Pokazatelj tega padca zaupanja je bilo tudi hitro padanje vrednosti ameriških obveznic prejšnji teden, ki je Trumpu, kot je sam priznal, dalo misliti. Prav to je bil razlog, da se je odločil zamrzniti uvedbo velikega dela carin.

Resnična cena Trumpove trgovinske vojne, če bo ta uspešna v uravnoteženju ameriške trgovinske bilance, ne bodo bilijonski padci vrednosti na borzah, ampak izguba tega, kar je nekdanji francoski predsednik Giscard d’Estaing imenoval »privilège exorbitant« – brezmejni privilegij dolarja, ki zadnja desetletja omogoča »ameriški način življenja«. Če Trump v tem vidi zmago za ZDA, bomo zmagovalci vsi. 

Gal Krizmanič