Medi(n)teran: Dindjot

V istrskih in širših primorskih narečjih je dovolj ena sama beseda, da si sogovornik pred očmi naslika človeka, ki se napihuje, hodi pokončno in želi biti v središču pozornosti. »Ma kaj si en dindjot!« ni le zbadljivka, temveč del bogate jezikovne dediščine, ki jo domačini še danes uporabljajo v vsakdanjem govoru.

Beseda dindjot je prvotno pomenila purana. Iz tega osnovnega pomena se je razvila prenesena raba za človeka, ki se važič, se postavlja ali se vede bahavo. Takšen pomenski razvoj ni nič nenavadnega – številni jeziki živalska poimenovanja uporabljajo kot metafore za človeške lastnosti. Tako kot lisica pomeni zvitost in osel trmo, je puran zaradi svoje značilne hoje in razkazovanja repa postal simbol domišljavosti.

Jezikoslovci opozarjajo, da ima beseda korenine v romanskem jezikovnem prostoru. V primorskih narečjih je najverjetneje prevzeta iz furlanščine oziroma beneško-italijanskega jezikovnega okolja, kjer se pojavljajo sorodne oblike za purana (dindiat, dindio, dindo). Zaradi stoletnega sobivanja slovanskega in romanskega prebivalstva so takšne izposojenke povsem običajen del istrskega besedišča.

Sčasoma se je pomen razširil. V Briških in nekaterih drugih zahodnoslovenskih narečjih je dindjot predvsem moški, ki se postavlja pred drugimi, medtem ko se ženska oblika dindja uporablja za nečimrno ali lahkomiselno žensko. Takšno rabo so zabeležili tudi sodobni dialektološki slovarji in raziskave slovenskih narečij.

Beseda živi tudi v primorskih vzklikih in kletvicah. Mnogi poznajo izraz »porka dindjo« oziroma »porkadindijo«, ki izvira iz italijanske evfemistične kletvice. Namesto bogokletnega izraza z besedo Dio (Bog) je bil uporabljen dindio oziroma puran, da bi se omilila žaljivost izrečenega. Tako je nastala kletvica, ki je še danes značilna za Primorsko in Istro.

Prav besede, kot je dindjot, razkrivajo, kako bogata je jezikovna podoba Istre. V njih se prepletajo slovenski, italijanski, beneški in furlanski vplivi, hkrati pa ohranjajo humor, življenjsko modrost in neposrednost ljudi, ki so jih uporabljali stoletja. Čeprav mlajše generacije takšne izraze slišijo redkeje kot njihovi nonoti in none, ostajajo pomemben del istrske identitete.

Ana Zupan