»Kaj veš o Gruziji?« me je na poti na letališče v Zagrebu vprašala prijateljica, s katero se radi na vrat na nos odpraviva spoznavat kotičke sveta, ki jih pred tem še nisva obiskali. »Bolj malo,« sem ji iskreno odgovorila, medtem ko so mi po glavi divjale različne podobe Črnega morja, oranžnega vina, nekdanjega košarkarja Olimpije Vladimirja Boise (ki, mimogrede, zdaj prav tako prideluje omenjeno vino) in Josifa Visarionoviča Džugašvilija – Stalina. »Pustiva se še enkrat presenetiti,« sem ji predlagala, saj so nama tovrstni podvigi že večkrat prinesli veliko zanimivih izkušenj, povrh vsega pa sem želela dobro zaslužen dopust preživeti čim manj obremenjeno. Že prvi dan sva morali namreč najprej pripotovati do Zagreba, tam nekaj ur čakati na letalo do Istanbula, kjer sva na soparnem letališču v tropskih temperaturah čakali letalo, ki naju je proti jutru vendarle pripeljalo do Tbilisija, glavnega mesta Gruzije.
Med celodnevnim čakanjem sva ugotovili, da je najbolje, da se ob pol štirih zjutraj odpraviva do hostla kar s taksijem, ki se ga da rezervirati prek spletne aplikacije, ki za razliko od Slovenije v Gruziji ne ponuja le najema električnih skirojev, ampak kar taksi. Že ob naročilu ti tudi sporoči, koliko boš plačal, ko prispeš na cilj. Glede na to, da nobena od naju ni znala gruzijščine, sva se tako izognili napihnjenim cenam, ki smo jim ponavadi izpostavljeni turisti.
Težko bi se namreč pretvarjali, da znava gruzijščino. Njihov jezik naj bi bil, po nekaterih novejših teorijah, še starejši od skupine indoevropskih jezikov, šlo naj bi za indouralsko skupino, ki naj bi imela svoj izvor prav nekje na področju Gruzije. Prav gruzijščina pa naj bi bila najbližja temu pra-jeziku. Prebivalstvo večinoma sicer govori rusko, a ob številnih napisih, ki niso naklonjeni tej severni sosedi, ki si od leta 2008, ko je napadla Abhazijo, regijo na severozahodu Gruzije, to področje še vedno lasti, ne moreš biti povsem prepričan, kako dobro so Rusi zares sprejeti. Se pa najde v državi zlasti veliko Rusov mlade generacije, ki so se odločili živeti v Gruziji zaradi nasprotovanja režimu svoje države. Spoznali sva tudi nekaj mladih deklet in fantov, ki so zaradi grožnje mobilizacije enostavno prebegnili v državo, kjer je povprečna plača komaj dobrih 300 evrov. Za življenje v Batumiju, umetno zgrajenem mestu ob Črnem morju, ki bolj spominja na zabaviščni park kot na nekdanje socialistično funkcionalistično mesto, to pomeni, da jim morajo družine iz Rusije pošiljati denar, saj njihove plače pogosto ne dosežejo niti višine najemnine.
A vrnimo se k vožnji od letališča, ki je bila precej pretresljiva. Hitro vožnjo sva sprva pripisovali prazni cesti in pozni uri, a nazadnje se je izkazalo, da to ni zares pravilo. Ljubitelji videoiger, kot je GTA San Andreas in podobnih, bi se kot vozniki na cestah v Gruziji verjetno počutili precej domače. Zdi se, da omejitev hitrosti tam ne upošteva nihče. Naj bo to na šestpasovnici v središču Tbilisija, kjer vzporedno z reko Kuro taksist prehiteva kar v škarjice, ali pa na nekdanji vojaški cesti na poti do meje z Rusijo, kjer je cesta komaj dovolj široka za srečanje dveh avtomobilov. Potrebno je voziti čim bolj hitro, z odprtimi sprednjimi okni, neglede na vremenske razmere. Kdor misli, da imajo Italijani za slovenske standarde precej obtolčene avtomobile, bi gruzijske verjetno takoj poslal na odpad. Nič kaj čudnega ni, če se tamkaj po cesti vozi avtomobil z udrtimi vrati, delno ali v celoti navzven vidnim podvozjem ali deli motorja. Dokler ima štiri kolesa, lahko pelje in ima registrsko tablico, je vseeno tudi policajem, ki se poslužujejo istih taktik, saj se tudi vozilom z vklopljenimi sirenami na nujni vožnji nihče ne umika. Na prvi pogled odbijače prodajajo le kot dodatno opremo.
Izkusiti vožnjo je resnično posebna izkušnja doživetja te nekdanje Sovjetske republike. Poleg vožnje s taksijem se da povsem enostavno in verjetno najceneje na cilj pripeljati z martruško, majhnim avtobusom ali večjim kombijem. Za štiriurno vožnjo od Stepantsminde, ki leži dvanajst kilometrov južneje od meje z Rusijo, sva plačali reci in piši tri evre, kar znese 8 in pol gruzijskih larijev na osebo. Cene vozovnic za vlak so bolj primerljive s slovenskimi, a večina turistov se menda odloči kar za izposojo avtomobila. Zaradi majhne razvejanosti avtocestnega križa in cest nasploh je mesta namreč enostavno najti. Problem lahko nastane le, če se na poti v Stepantsmindo kje zataknete. Morda bi se kdo počutil neprijetno, ko bi moral po nekdanji vojaški cesti voziti tik ob nekajdesetkilometrski koloni tovornjakov, ki so parkirani ob strani ceste, kjer zanje v resnici ni prostora. Ta edina pot do severa, po kateri se vozijo tovornjaki od Turčije, Armenije in Azerbajdžana do Rusije, se malo višje namreč precej zoži. Od reke Aragvi, kjer ob njeni razširitvi leži ena najstarejših gruzijskih trdnjav Ananuri, se pot dvigne do obrobja Kavkaza, do višine smučišč na skoraj dva tisoč metrih. Zaradi številnih plazov so cesto na številnih odsekih enostavno prekrili in iz nje naredili umetne tunele, ki so morda nekoč zadostovali za srečanje dveh avtomobilov, danes pa zanje niso več primerni. Policisti situacijo rešujejo tako, da vsakih nekaj ur na eni strani tunelov enostavno zaustavijo ves promet. Ker nihče zares ne ve, kdaj se bo to zgodilo, je dobro, da ste pripravljeni tudi na večurno čakanje na nadaljevanje poti.
Potovanje je bilo zato polno presenečenj, a ob tem so nama prepreke pomagali reševati mimoidoči domačini. Bili so neverjetno prijazni in pogosto tudi deset ljudi okoli sebe vprašali vprašanje, ki sva jim ga zastavili, da bi ga nama pomagali pojasniti, a problem se je pojavil, ker večinoma niso znali angleško ali pa so znali angleško zelo slabo. Hitro sva ugotovili, da je bolje, da se sporazumevava kar po slovensko ali srbohrvaško. Sir je pač sir tudi po rusko. Slabo znanje angleščine pa je pri nama večkrat sprožilo salve smeha, ko sva se sprehajali mimo napisov, kot na primer: »Pozor, nežni dojenčki na cesti!« ali »Pozor, zloben pes!«, zaradi katerih sva sumili, da tudi za napise v uradnih institucijah verjetno pogosto uporabljajo katerega od spletnih prevajalnikov, ki morda niso najbolj točni.
Tudi v restavracijah je bilo včasih bolje jedilnik prebrati kar na glas, saj sva tako ugotovili, kaj so verjetno mislili z angleškim prevodom domačih jedi. Cene hrane so večinoma primerljive s slovenskimi iz časa pred zadnjo pomladansko podražitvijo. Za nočitve pa sva po drugi strani plačevali tudi po zgolj šest evrov na osebo na noč, čeprav sva imeli lasten apartma z lastno kopalnico. A ker se nama ni dalo kuhati, sva se raje prehranjevali kar zunaj, da bi čim bolje izkusili domačo kuhinjo. Z zadovoljstvom sva ugotovili, da bi imeli, če ne bi bili vsejedki, pri iskanju hrane precejšnje probleme. Tradicionalen jedilnik pač temelji na planšarski hrani z veliko sira in veliko mesa. Za zgolj zelenjavne večerje sva se morali precej potruditi in prečesati kar nekaj restavracij, da sva jih nazadnje le našli, tudi solate niso prav pogost sestavni del jedilnikov. Po nekaj dneh intenzivnega prehranjevanja s sirom in mesom sta si najina želodca namreč močno zaželela tudi oddiha. Absolutno sva morali preizkusiti kačapuri, pito iz rahlega testa z nadevom iz mehke skute. A s tem je tako kot z burekom. Lahko ga dobiš na okencu ob robu ceste ali pa v fini gostilni. Nič od tega pa ne zagotavlja, da bo izdelek dober, zato je potrebno za dobro izkušnjo povprašati domačine, četudi z uporabo vseh okončin za gestikulacijo in z uporabo tistih nekaj besed, ki sva se jih tekom potovanja naučili.
Poleg hrane je nujno potrebno izpostaviti še gruzijsko vino, ki je v primerjavi s slovenskimi v neki drugi galaksiji. Odlikujejo se po oranžnem vinu, ki ga ponujajo na vsakem koraku (tudi v obliki sladoleda!) in ima rahlo trpek okus. Bolj naju je navdušila plejada belih vin, ki spominjajo na ravno prav nevtralen okus štajerskega ranfola, ki ni ne kisel in ne sladek, ampak vseeno polnega okusa. V državi, ki se ponaša s podnebji od subtropskega do gorskega gojijo »prek tristo vrst trt, kar je približno desetkrat več kot v Sloveniji, čeprav je država le štirikrat večja. Najpomembnejša razlika je ta, da v Gruziji vino pridelujemo v lončenih sodih,« nama je razlike razlagal sommelier iz vinotoča Pheasant’s Tears (Fazanove solze, op. a.), ki se nama je posebej posvetil in kar sredi dneva pripravil degustacijo osmih vin in chache, gruzijskega šnopsa. Najbolj znana lokacija za preizkušnjo vin v mestu Signaghi v vinski deželi je bila za zvečer namreč že rezervirana. V njej sicer prespi precej malo ljudi, v resnici konec aprila ni bilo nikjer opaziti kaj več kot peščice turistov, pa še za te se je zdelo, da se naokoli vozijo le z avtobusi in hodijo v organiziranih skupinah. Tako sva srečali tudi skupino sveže upokojenih Slovenk, ki sva jih zadnji dan srečali v Mtskheti, mestu zaščitenem s strani Unesca, ki ga v tej precej religiozni državi smatrajo za vir krščanstva. Ob mestecu se lahko najdejo še ostanki Pompejevega mostu čez reko iz 3. stoletja našega štetja, ki naj bi ga zgradil prav ta rimski vodja in ruševine prestolnice iberijskega kraljestva, ki je kot prvo vladalo ljudstvu tega območja.
Danes državi še najbolj vladajo potepuški psi. Za razliko od človeških brezdomcev, ki jih – razen enega – v enajstih dneh nisva uspeli opaziti ob nobeni uri in na nobeni lokaciji, je pasjih klošarjev malo morje. V mestih so redno pregledovani in označeni z rumenimi krogci na ušesih. Večinoma gre za ogromne, mogočne in ponosne pse, mešance s kavkaškimi in anatolskimi ovčarji, ki se kot mladički razigrano igrajo sredi ulice. Če kateri od njih zalaja, jim naslednjih nekaj mimoidočih takoj grdo požuga in se hitro umirijo. Namesto da bi stokilogramske mrcine odganjali, jih tudi natakarji v gostilnah enostavno prestopijo, psi pa se zanje ali za kogarkoli drugega sploh ne menijo. Psi na vrvicah, ki si jih Gruzijci lastijo, živijo v drugačni zgodbi. Ti so ponavadi manjših pasem, glasni in nevzgojeni, četudi potepuškim segajo komaj do komolcev. Povsem običajno pa je, da v mestih, kot je Stepantsminda, po ulicah prosto hodijo tudi krave in konji.
Že po psih bi torej lahko sodili, kakšna je ta država: polna nasprotij. Presenečenja si sledijo na vsakem koraku. Ena ob drugi sta lahko zgrajeni hiša brez fasade, pred katero se kot sredi favele v blatu igra po več deset otrok v raztrganih oblačilih, ter luksuzna vila-blok, pred katero stoji vratar in ima visoko ograjo. V Stalinovem muzeju, kjer ga častijo skoraj kot boga in prikazujejo, kako je znal pisati poezijo, opazovati vreme in nasploh navdihovati meščane, ter pred katerim stoji njegova rojstna hiša, »oblečena« v stebrasti oklep, je denimo le pod stopnicami skrita sobica, stran od glavnega razstavnega prostora, na eni strani namenjena nekemu »nepomembnemu« pojavu, ki naj bi se imenoval gulag. Stalin je tam bog, čeprav ni nikjer več grafitov o tem, kam naj si karkoli že »vtakne« Rusija, kot prav v Goriju. Povsem novi in moderni vlaki, pred katerimi vas bodo dodobra preverili še preden nanje vstopite, se bodo v notranjosti spremenili v vzdušje domače dnevne sobe, kjer boste lahko do konca poti spoznali že cel vagon. Med sprehodom po parku s pridihom neoklasicističnih grških stebrov in nekaterimi kipi antičnih bogov pa boste lahko opazili tudi smaragdno leseno barko-restavracijo v obliki meduze ali pa kar mize za biljard, zraven katerih je poročni salon. Če parafraziramo nekdaj dobro znano geslo NNNP: v Gruziji naj vas enostavno Nikakor nič ne preseneti.
V državi trenutno sicer vlada neofašistični premier, ki je bil v času najinega obiska ravno na obisku pri madžarskemu prijatelju Orbanu, a se vseeno poteguje za vstop v Evropsko unijo, čeprav niti ena od sosednjih držav vanjo še ni vstopila. Po eni strani dežela res deluje evropeizirano in zato morda precej domače, a jasno je, da na določenih področjih vladajo bolj kot kaj drugega pravila Divjega zahoda. In prav to dela to deželo tako prekleto privlačno.
