
Kaj povezuje Ljubljano, Koper, New York in Berlin? V vseh naštetih se v javnem prostoru nahaja modularni prilagodljiv sistem, ki ga je leta 1967 patentiral arhitekt in oblikovalec Saša Mächtig. Poimenoval ga je Kiosk K67 in predstavlja enega izmed mednarodno uveljavljenih industrijskih objektov, ki je zaradi svoje sistemske prilagodljivosti postal ena od ikon mednarodnega industrijskega oblikovanja. Samostojno enoto oziroma različne sestave večjih aglomeracij tvori osnovni modul iz ojačanega poliestra. Bistvena pa je njegova oblikovna prilagodljivost, ki omogoča vnos različnih funkcij in prilagoditev različnim namenom – od trafike, informacijske točke, čebelnjaka, vrtne lope, mejne postaje, prodajnih mest za smučarske vlečnice, cvetličarne, stojnice s hitro prehrano in maloprodajo pa vse do komentatorske tribune ali pa male bivalne enote. S serijsko proizvodnjo kioskov je začelo tamkajšnje podjetje Imgrad v Ljutomeru leta 1968. Od leta 1968 do 1999 so po vsej Jugoslaviji izdelali okrog 7500 enot. Nekatere od njih so izvozili na Poljsko, Japonsko, Novo Zelandijo, v Kenijo, Irak, Sovjetsko zvezo in ZDA. V zgodnjih devetdesetih je Imgrad Ljutomer proizvodnjo K67 zaradi radikalnih sprememb v slovenskem gospodarskem sistemu ustavil.
Po več kot 50 letih je Kiosk K67 zaradi svoje prilagodljivosti še vedno uporaben, njegova priljubljenost pa narašča po celem svetu. Kiosk K67 iz prve serije je leta 1970 postal del oblikovalske zbirke 20. stoletja Muzeja za sodobno umetnost MoMA v New Yorku. Končno je kot predmet množičnega oblikovanja svoje mesto v MoMA dobil med razstavo K betonski utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948-1980. Maja Vardjan, kustosinja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO, ki je o tem oblikovalskem objektu pripravila številne razstave, predavanja in publikacije, ocenjuje, da je Kiosk K67 v mnogih mestih obstojen zato, ker predstavlja urbani element, ki se nenehno nahaja med dvema poloma, »med arhitekturo in industrijskim oblikovanjem, med vgrajenostjo v moderno mesto in družbo, med rituali vsakdanjega življenja in nenazadnje z vztrajno zmožnostjo reinterpretacije.« Sistem prilagodljivosti mu omogoča prednost pri urbani regeneraciji javnih prostorov, predvsem na nivoju taktičnega urbanizma, kar je naprimer v Kopru prepoznala tudi Mara Ambrožič Verderber, direktorica Obalnih galerij Piran, ki se je nad idejo ulične postavitve objekta v javni prostor z navdušenjem odzvala in omogočila začasno uporabo Kioska K67 iz stalne zbirke Obalnih galerij Piran. »Kot svojevrstna umetnina sodobnega oblikovanja je kiosk K67 neločljivo povezan s konceptom ulice in ulične opreme, zato je tudi v Kopru umeščen v javni prostor na Ukmarjev trg, kjer je v svoji novi vlogi aktiviran kot programski generator mesta. Podobno ulično intervencijo so leta 2019 izvedli tudi v New Yorku, na stičišču 45. in 46. ulice z Broadwayem, kjer je služil kot informacijsko središče za oblikovalski paviljon na Times Squaru,« razlaga Ambrožič Verderber. Priljubljenost Kioska K67 se kaže tudi v njegovi ponovni uporabi v Berlinu, kamor ga je iz Slovenije pripeljal Martin Ruge in z oblikovalcem ter njegovim delom vzpostavil nove vsebine v predelu Kreuzberg. Kot eksperiment se s svojo začasno vlogo prilagaja in spremlja potrebe uporabnikov Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani ter tudi na ljubljanski tržnici.
Zakaj je ta objekt tako poseben in kaj mu omogoča nenehno reinterpretacijo? Leta 2004 je nemški oblikovalec in arhitekt Helge Kühnel zapisal, da Kiosk K67 omogoča prostor za dejavnosti, ki ne zahtevajo stalne lokacije in s svojo začasnostjo rešujejo različne infrastrukturne, ideološke ali politične situacije. Kiosk K67 lahko razumemo tudi kot anomalijo, s katero so se v času socialistične unificirane družbe z uporabo njegovih enot razvijali zametki prehoda v tržno ekonomijo, saj je oblikovalski kos lahko zlahka gostil majhna privatna podjetja še pred začetkom propada vzhodnega bloka v devetdesetih. Ta izjemen in prilagodljiv oblikovalski sistem je v svojem izjemnem merilu idealen za oblikovanje najrazličnejših eksperimentalnih vsebin, ki jih drugače ne bi bilo možno razvijati. Njegova zmožnost interpretacije omogoča, da se namesto privatnega individualizma začenja sestavljati principe socialnega in skupnostnega oblikovanja. Včasih se je le dobro odpraviti na kakšen izlet do New Yorka, Berlina, Ljubljane ali Kopra.