Kadar župana ni doma, pleše podžupan

Slovenija je ena izmed držav z največ občinami glede na velikost ozemlja, ki ga država zaseda. Interes po zasedbi javnih funkcij v organih in ustanovah lokalne skupnosti je v Slovenski Istri še posebej jasno izražen. Zato ne preseneča, da se je samo v Izoli na zadnjih lokalnih volitvah za županski stol potegovalo kar devet kandidatov in ena kandidatka, za vstop v občinski svet pa kar sedemnajst političnih strank in list.

Nenavadno visoko število kandidatov je samo po sebi napovedovalo presenečenja in  ohranjalo napetost do zadnjega. Ta negotovost je vodstvo občine očitno napeljala k temu, da so pred volitvami upravljanje z vsemi občinskimi nepremičninami prenesli na Komunalo Izola.

Občinske nepremičnine so, kot smo že pisali, primerljive z družinsko srebrnino, s katero je potrebno skrbno in odgovorno ravnati, kot so to počele generacije pred nami. Ob tem je pomembno tudi to, da so prodaje občinskih nepremičnin v Sloveniji in še posebej v Slovenski Istri neredko izkazale kot priložnost za različne manipulacije in osebni zaslužek posameznikov v škodo občine in njenega premoženja.

V preteklosti je izmed vseh posameznikov največji vpliv na razpolaganje z občinskimi nepremičninami v Izoli ohranjal Aleksej Skok (nekoč neformalni, danes tudi formalni vodja izolskih SD) – sprva prek vpliva v stranki, nato pa kar neposredno kot podžupan občine Izola.

Občinski svet občine Izola pod taktirko izolske SD s koalicijskimi partnerji je pred volitvami najprej opravil prenos  upravljanja z občinskimi nepremičninami z občine na podjetje Komunala Izola d. o. o., da bi nato takratni župan mag. Igor Kolenc v nepoklicnega župana promoviral omenjenega Alekseja Skoka ter s tem tlakoval pot tudi njegovi županski kandidaturi.

Prenos nepremičnin na Komunalo Izola je bil opravljen pred volitvami, ko ni kazalo na to, da bo Skok izvoljen za župana. Občina je odločitev o prenosu razpolaganja z nepremičninami na Komunalo Izola upravičevala kot poslovno potezo. Pa tudi visoka stopnja zaupanja med Skokom in direktorjem komunale Denisom Beletom ni škodila prenosu. Slednji je takrat prenos pojasnil z besedami, da ima podjetje, ki ga vodi, več manevrskega prostora pri upravljanju z nepremičninami kot občina. Odločitev za prenos se je že takrat, milo rečeno, zdela čudna v luči dejstva, da je ob prenosu nepremičnin na komunalo že bilo znano, da bo z uveljavitvijo Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti tako stanje (predvsem del, ki se tiče občinskih stanovanj) v nasprotju z zakonom. Naj ponovimo, to so storili v predvolilnem času in manj kot pol leta pred uveljavitvijo takrat že sprejetega zakona, ki takega prenosa ne dopušča.

Dodaten dokaz obstoja povezave med podžupanom Skokom in Komunalo Izola d. o. o. je odvetnica Monika Mavsar. Slednja je občini zaračunavala približno osem tisoč evrov mesečnega pavšala za odvetniške storitve in šele po ogorčenih pritožbah opozicijskih svetnikov v občinskem svetu je občina ta znesek znižala na tri tisoč evrov mesečno. Vsaj del te razlike je nadoknadila z angažmajem na Komunali Izola d. o. o.. Sedaj poleg občine Izola mesečni pavšal Mavsarjevi plačuje tudi Komunala Izola, kar praktično dokazuje to, da je po vprašanju občinskih nepremičnin Komunala Izola podaljšana roka Alekseja Skoka. Občinski denar je torej še vedno plačeval pravne storitve Mavsarjevi, le prejemnik računa in namen nakazila sta se malenkost spremenila. Angažma s Skokom povezane odvetnice Mavsarjeve na Komunali Izola je sicer zgolj kaplja v morju njunih sodelovanj, čemur se bomo podrobneje posvetili v prihodnjih izdajah Megafona.

Prenos občinskih nepremičnin se je Skoku obrestoval že kmalu, ko je v prvem krogu županskih volitev za pičlih 9 glasov zaostal za poznejšim županom Danilom Markočičem in tako izgubil tudi teoretično možnost, da ga izvolijo za župana Izole. Zahvaljujoč prenosu nepremičnin na Komunalo Izola d. o. o. je Skok na razpolaganje z občinskimi nepremičninami najverjetneje ohranil večji vpliv, kot ga je imel novoizvoljeni župan Izole. Potrebno je vedeti, da ima v praksi upravljalec občinskih nepremičnin monopol nad informacijami o nepremičninah, saj je od dobre volje upravljalca odvisno, katere informacije o nepremičnini bo posredoval zainteresiranim kupcem in katerih ne. Morda se ravno v tem skriva odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da je v kar 17 od 21 primerih prodaje občinskih nepremičnin na javni dražbi bila nepremičnina prodana edinemu ponudniku po najnižji možni – izklicni – ceni.

Z izvolitvijo za predsednika Odbora za okolje in prostor je Skok takoj po volitvah formaliziral nekaj dodatnega vpliva na razpolaganje z občinskimi nepremičninami, vendar vrnitve upravljanja z občinskimi nepremičninami občini niso želeli izvesti niti po opozorilih na neskladje z zakonodajo. Leto po volitvah je župan Markočič imenoval Skoka na funkcijo podžupana, zadolženega za prostorsko ureditev in naložbe, s čimer je Skok tudi uradno prejel v roke škarje in platno za potrebe upravljanja in razpolaganja z občinskimi nepremičninami.

Pisali smo že o tem, da je Nadzorni odbor občine Izola odkril številne nepravilnosti pri prodaji občinskih nepremičnin v letih 2018–2020 kot tudi o tem, da vsaj eno prodajo občinske nepremičnine v Izoli preiskuje Specializirano državno tožilstvo. Storilci najverjetneje ne spijo mirno, vendar njihova imena javnosti še niso znana. Dokler občina ne razkrije tega, kdo so posamezniki, odgovorni za nepravilnosti pri prodaji občinskih nepremičnin, lahko samo sklepamo o odgovornosti konkretnih občinskih funkcionarjev. Formalnopravno  posle sklepa župan, dejansko pa so zadeve v rokah podžupana, pristojnega za prostorsko ureditev in naložbe.

Župan in podžupan, še pred kratkim zagrizena nasprotnika na volitvah, sta bila očitno primorana najti ustrezno obliko sobivanja, saj ju očitno druži skupni interes, ki je močnejši od rivalstva na županskih volitvah. Zato ne preseneča, da se v Izoli rado pove, da se kljub menjavi župana za podžupana ni veliko spremenilo – župan naj bi brez obotavljanja podpisoval vse, kar si podžupan zaželi. Enako kot Markočičev predhodnik Kolenc, ki kljub temu za razliko od Markočiča svojih oljčnih dreves ni uspel prodati kupcem občinskih nepremičnin po več kot desetkrat višji ceni od tržne.

V luči prodaje županovih oljčnih dreves in drugih spodrsljajev pri sklepanju poslov v imenu občine, s katerimi je zaznamovano Markočičevo županovanje, je težko spregledati dejstvo, da kaj veliko izbire niti nima in mora tudi v prihodnje, če se ne želi zaplesti v še večje težave, odločanje o razpolaganju z občinskimi nepremičninami očitno prepustiti Skoku. Razmere, v katerih ena oseba odloča in druga podpisuje nikakor ne prispevajo k zagotavljanju nujno potrebne preglednosti in sledljivosti sprejemanja odločitev v postopkih prodaje občinskih nepremičnin.

Racionalizacija, ki je podražila upravljanje

V elaboratu optimalnega upravljanja z občinskim premoženjem, ki je služil kot argument v prid prenosu
upravljanja z občinskimi nepremičninami, je bilo pred prenosom navedeno, da bo prenos na Komunalo znižal
stroške upravljanja, kot potencialno nevarnost pa izpostavil možnost negativnega razpoloženja občanov
zavoljo prenosa. Napovedi se niso uresničile. Upravljanje se je podražilo za približno 40 %, negativnega 
razpoloženja občanov zaradi prenosa nepremičnin na Komunalo Izola (zaenkrat še) ni bilo zaslediti. 

Željko Urumović