17. Grossmannov festival

Insajderska fotoreportaža s 17. Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina je bila narejena v preteklih dveh tednih v Ormožu in Ljutomeru s slabim telefonom, ki bi ga lahko zamenjala iz krompirja iztesana camera obscura. Gre pa zato za ekskluzivne posnetke.

Avtorica tega članka naj že na začetku po Kodeksu društva novinarjev Slovenije  izda, da je delala na festivalu, ki ga bo opisala spodaj. Opravljala je službo »podnapisovalke«, kjer je to sploh bilo potrebno, vodila pa je tudi pogovor z enim od častnih gostov festivala, Williamom Lustigom. Ker je to že njen sedmi zaporedni obisk tega festivala, se ji zdi, da ima ravno zato odličen vpogled v širše dogajanje.

Že drugo leto zapored se je festival začel v Ormožu, kjer pred tem Grossmann ni gostoval. Glede na število obiskovalcev na filmskih projekcijah pa so se tudi ormoške lokacije med domačini in turisti že dobro prijele. Večina dogajanja se je odvijalo na grajski pristavi, ki stoji na ostankih bronastodobne naselbine, na kateri so v 13. stoletju ptujski gospodje začeli graditi grad. Skozi stoletja zažiganj, turških vpadov in podobnega je grad v začetku 19. stoletja kupil industrialec Jožef Pauer, ki ga je dal klasicistično obnoviti in obzidati jugozahodni grajski vrt, s čimer je dvorec dobil današnjo obliko. Njegovi zadnji lastniki so bili grofje Wurmbrand, v njem pa danes delujejo turistični center, razstavni prostori, glasbena šola in drugi najstarejši alternativni klub v Sloveniji – Unterhund.

Klet, ki v zadnjem letu ni videla toliko koncertov kot bi si želela, je med festivalom postala informacijska točka. Večjih sprememb od lani tam ni bilo, razen seveda na ceniku. Namesto prejšnjih sedem evrov za liter belega vina in liter in pol mineralne vode, znanih tudi kot »liter in slatina«, jih boste po novem morali odšteti osem. Za Ljubljano skoraj zastonjkarske cene pijače so med člani Unterhunda vseeno povzročile burno razpravo.

Biser strokovnega programa v Ormožu je bilo predavanje Garyja Shermana, režiserja filmov Poltergeist III, Vice squad, Mrtvi in pokopani (Dead & Buried) in drugih ter prejemnika ene od nagrad za življenjsko delo Hudi maček. Masterclass je namenil Poltergeistu, na primeru katerega je pokazal kako se da doseči posebne učinke tudi s povsem praktičnimi efekti, torej brez uporabe računalnika. Pri tem je uporabil veliko dvojnih scen in dvojnikov, zgradil ogromne konstrukcije, snemal iz zunanje strani okna več kot sto metrov nad tlemi in za posamezno sceno med predpripravo narisal tudi po 53 načrtov premikanja igralcev. Veganski režiser, ki ne pije alkohola, je na festivalu sicer ostal vse do zadnjega dne v Ljutomeru. Prijazen gospod, ki se je rodil leta 1945 v Chicagu pa je v toplem duhu organizacijske ekipe, svojim letom navkljub, vsak večer vztrajal v pogovoru z obiskovalci vse tja do zgodnjejutranjih ur.

Zaradi proticovidnih ukrepov tudi letos ni bilo uradnih zabav, zato so se obiskovalci znašli po svoje. Velik del Grossmannovega filmskega festivala je namreč prav druženje ob dobrem vinu, kjer se lahko slehernik povsem dostopno pogovarja z legendami žanrskega filma, oziroma kot bi rekel zmagovalec Melies d’argent iz leta 2015, Stéphane Everaert: »To je festival, kamor se pridejo filmarji sprostit in kjer so lahko, kdor so.«

Zato je bilo potrebno tudi letos poskrbeti za nekakšno druženje po filmih, pa čeprav bolj po srednješolsko. V lokalu smo pred zaprtjem kupili nekaj litrov in slatine, nato pa zasedli katero od bližnjih klopc. Mimogrede, slatine kot je dobite v Prlekiji marsikje drugje ne boste dobili. Prava slatina namreč prihaja s Petanjskega vrelca, njeni mehurčki so manjši od tistih iz Kraljevega, drugače kot v steklenici pa je niti ne polnijo.

Po enodnevnem premoru se je festival v torek prestavil tja kamor se je rodil. V Ljutomer, oziroma Lotmerk, kot mu rečejo domačini. V mesto, kjer so cene od lani ostale iste – liter in slatina tako v lokalu staneta deset evrov – ponovno se je odprl hotel, kebabdžinica pa je postala sladoledarna.

Vinski program začinijo še javne degustacije na katerih se predstavi in poskusi tekmovalna vina. Na podlagi izpolnjenih vprašalnikov domača enologinja določi kdo je bil zmagovalec.

Masterclassu Garyja Shermana je v Ljutomeru sledil še en pogovor z Williamom Lustigom, režiserjem filmov Policaj manijak in Manijak, nekoč pa tudi pornografskih filmov. Izvedeli smo lahko, kakšen odnos je imel s svojim stricem, boksarjem Jakeom LaMotto, ki so ga upodobili v filmu Pobesneli bik, pa tudi to, za snemanje katerih scen sploh niso imeli dovoljenja ali kako je nastala njegova založba za restavriranje starih žanrskih filmov Blue Underground. Njegove filme o manijakih so na festivalu tudi zavrteli. Najpoznejše projekcije so bile sicer namenjene južnokorejskim filmom, saj so se Grossmannovci letos prvič združili s tamkajšnjim festivalom grozljivk.

Za tiste, ki so se manj mudili v kinodvoranah, pa je v petek in soboto na glavnem trgu zavladala še subkulturna tržnica, kjer so se prodajali stripi, plošče, majice in podobno. Zraven so stale še stojnice z lokalno hrano. Pohod zombijev pa tokrat ni odpadel, namesto tega so se v žive mrtvece oblečeni obiskovalci v starodobnikih podali na vinoramsko vožnjo do Ormoža.

Podelitev nagrad je na sobotni večer povsem napolnila trg. Žirija in obiskovalci so se odločili, da je najboljši celovečerni film Klinika za zombije belgijskega režiserja Larsa Damoiseauxa, ki je s svojo ženo prišel kljub svarilom prijateljev, da prihaja v fašistično deželo. Njegov film je s svojo komično in hkrati grozljivo žanrsko usmeritvijo odličen predstavnik večine letošnjega filmskega programa. Zaupal pa nam je še, da je na festival prišel »kot najstnik. Veste, z ženo sva prvič po osemnajstih letih na dopustu sama, brez sina, zato se ponovno počutiva kot najstnika. Da sem dobil nagrado je samo še pika na i.«

Letošnji zmagovalni celovečerni film Klinika za zombije.

Nagrado za najboljši glasbeni dokumentarec je prejela Petra Seliškar za dokumentarni film o Tomažu Pengovu. Odpotovanje vam postreže z veliko dokumentarnimi posnetki, a za okus avtorice te reportaže s preveč izjavami poveličevanja njegovega dela, brez resnične vsebine, in z odločno preveč poudarka na njegovem izgledu in ljubezenskem življenju.

Nagrada Melies d’argent za najboljši evropski fantastični kratki film je padla v roke Pavlu Pjatirovu za film Pastir. Atrij pri mestni hiši pa je bil tradicionalno povsem poln že kakšni dve uri kasneje, ko so se tam predvajali kratki filmi, ki so v času festivala nastali na Mali delavnici groze.

Do popoldanskih ur sta se iz sobote na nedeljo po centru Lotmerka še kar širila smeh in solze. Seveda skupaj z opojnimi vonjavami na tleh zasušenega vina in z bežnimi spomini na prejšnji večer.

Čeprav avtorica letos od spremljevalnega programa ni uspela ujeti predstavitve novih knjig Davorina Bešvira ali Dejana Ognjanovića, obiskati Grossmannovega kampa ali performansa Slepa ulica, je uspela ujeti vsaj del v živo izvedenega novega podcasta O.B.O.D. in se kopati v pregrešno poceni lotmerškem bazenu. Vsem ljubiteljem plavanja sicer priporoča tudi bližnjo šoder jamo Kamenšnico, ki izgleda lepše, kot se sliši.

Če bo vse po sreči se avtorica tja vrne že jeseni, ko bo v Ormožu na sporedu drugi Grossmannov festival fantastike in stripa. Ta bo potekal le v primeru, če ga bo možno izvesti v živo. Držimo pesti!