Vitalni regulatorji na udaru

Jadransko morje se sooča z eno tišjih, a resnih nevarnosti. Strokovnjaki opozarjajo, da bi množični izlov morskih ježkov lahko sprožil ekološko krizo, katere posledice bi bile dolgotrajne in težko popravljive tako za morsko floro in favno kot za ljudi, ki so od nje odvisni.

Čeprav se na prvi pogled zdijo le bodičaste kroglice, morski ježki opravljajo ključno funkcijo pri ohranjanju ravnovesja na morskem dnu. S tem, ko se hranijo z algami, preprečujejo njihovo pretirano razraščanje in tako omogočajo življenjski prostor številnim drugim organizmom. Ko njihovo število pade, alge hitro prevladajo, kar zmanjša pestrost vrst in spremeni celoten habitat.

Morski ježki sodijo med iglokožce, skupaj z morskimi zvezdami in morskimi kumaricami. Imajo trdo apnenčasto lupino, iz katere rastejo bodice, ki jim nudijo zaščito in pomoč pri gibanju. Pod telesom se skriva poseben žvečilni aparat, znan kot Aristotelova svetilka, s katerim s kamnin ostrgajo alge. Premikajo se s hidravličnimi cevčicami, razmnožujejo pa se tako, da v vodo sproščajo jajčeca in semenčeca. Morski ježki spolno dozorijo pri dveh do treh letih, samice pa lahko sprostijo več sto tisoč gamet. Ličinke nekaj časa plavajo v planktonu, nato se spustijo na morsko dno. Nekatere vrste lahko preživijo več desetletij. 

V Jadranskem morju prevladujeta dve vrsti. Črni morski ježek, ki ima dolge temne bodice, je najpogostejši na plitvih skalnatih območjih, vendar ga v kuhinji redkeje uporabljajo. Veliko bolj cenjen je skalni morski ježek, prepoznaven po rjavkastih do vijoličnih bodicah, saj so njegove spolne žleze v kulinariki prava poslastica. 

Raziskave o številčnosti morskih ježkov v slovenskem delu Jadrana praktično ne obstajajo, za Hrvaško pa obstajajo le lokalni podatki. »Na nekaterih območjih so gostote zelo visoke, na drugih zelo nizke, vendar teh podatkov ni mogoče posplošiti na celoten Jadran. Enako velja za Italijo,« pojasnjuje strokovnjak Domen Trkov.

Izginotje morskih ježkov bi imelo resne posledice za ekosistem. »Lahko bi prišlo do prekomerne razrasti vegetacije, predvsem alg. To ima lahko pozitivne, a pogosto tudi negativne posledice. Poleg tega bi upadlo število osebkov vrst, ki so neposredno odvisne od ježkov – njihovi plenilci, kot so nekatere vrste rib. Posledično bi se spremenilo delovanje celotnega ekosistema,« opozarja Trkov. Takšno zmanjšanje števila lahko sproži verižno reakcijo, ki oslabi celotno ravnovesje morskega ekosistema. Koliko časa potrebuje populacija za okrevanje po pretiranem izlovu, ni natančno znano. »Obnova je močno odvisna od številnih dejavnikov: od intenzivnosti izlova do okoljskih razmer. Zato ni mogoče dati enotne ocene,« dodaja Trkov. 

Kakšne pa so dolgoročne možnosti za obnovo populacij? »V Sloveniji morskih ježkov trenutno ne izlavljamo, zato to pri nas ni pereč problem. Drugod po Sredozemlju pa na populacije ne vpliva le izlov, temveč kombinacija dejavnikov – segrevanje morja, vpliv plenilcev in drugi okoljski pritiski. Kjer pa je pretiran izlov glavni vzrok, bi moratorij na lov verjetno imel pozitiven učinek,« meni Torkov.

Čeprav v Sloveniji ježkov skoraj ne lovijo in se redko znajdejo na krožnikih, je drugod po Sredozemlju drugače. Poleg izlova nanje vplivajo še segrevanje morja, spremembe pri plenilcih in drugi pritiski. Na Hrvaškem je pobiranje dovoljeno le z licencami in v omejenih količinah, v Istri pa je lov že močno omejen ali prepovedan. Največ ulova konča v Italiji, kjer so spolne žleze morskih ježkov izredno cenjene. Uživajo jih surove z oljem in limono ali kot dragocen dodatek testeninam. Na Japonskem so znane kot »uni« in nepogrešljive v sušiju.

Strokovnjaki poudarjajo, da je ključno pravočasno ukrepanje. Če bo izlov še naprej intenziven, bo Jadran izgubil enega od svojih naravnih varoval pred degradacijo. Posledice bi občutili tako morski svet kot tudi ribiči, turizem in obalne skupnosti, ki jih zdravo morje ohranja pri življenju.

Ana Zupan