Plezalci, pozor!
Ogrožene rastline Kraškega roba
Plezanje je, sploh v Sloveniji, priljubljena oblika športa, tako v umetni kot v naravni steni. Osrednje naravno slovensko plezališče je Kraški rob, kamor spadajo plezališča Osp, Črni kal in Mišja peč. Poleg tega Kraški rob ponuja tudi bogastvo rastlinja. Med njimi pa so žal tudi takšne, ki so ogrožene. To sta Tommasinijeva popkoresa in raznolistna mačina. Rastline plezalci lahko ogrožajo z vrtanjem klinov in »čiščenjem« sten – torej namernim odstranjevanjem rastlin, lahko pa pride tudi do nenamernega trganja ob samem plezanju.
»Tommasinijeva popkoresa je ozek endemit in uspeva v skalnih razpokah vertikalnih sten na Kraškem robu od Glinščice (v Italiji) na severozahodu do Istrskih toplic (na Hrvaškem) na jugovzhodu, s tremi populacijami v Sloveniji, in sicer v Ospu, Črnem Kalu in Podpeči,« sta nam razložila Živa Fišer in Peter Glasnović z Oddelka za biodiverziteto Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem. Rastline ni težko prepoznati, saj je ena od redkih vrst, ki raste v navpičnih ali previsnih stenah Kraškega roba in tvori večje ali manjše blazine. Ima majhne bele cvetove s štirimi venčnimi listi. Njeni zeleni listi so drobni, tanki in spominjajo na iglice. Ogrožajo jo aktivnosti v naravi, kot je športno plezanje, ponekod pa jo ogroža križanje z drugo sorodno vrsto, mahovno popkoreso, ki raste v gozdu.
Raznolistno mačino prepoznamo težje, saj obstaja več njej podobnih vrst. Zraste tudi do pol metra visoko. V poletnem času, v drugi polovici junija ali začetku julija, lahko opazimo rožnato-vijoličaste cvetove, tako imenovane koške, kjer gre v resnici za socvetja. Pri nas so njene populacije zelo majhne, saj se pojavlja le na nekaj nahajališčih, sicer pa se nahaja na traviščih vse od Francije do Rusije. »Populacije raznolistne mačine so ogrožene predvsem zaradi sprememb v upravljanju s prostorom. Zaradi majhnosti populacije jih spremembe v okolju hitro ogrozijo. Ker je to vrsta suhih travišč, ki za uspevanje rabi veliko svetlobe, jo najbolj ogroža zaraščanje. Po drugi strani pa jo ponekod ogroža tudi prezgodnja košnja – če travišča pokosijo v začetku julija, rastlina ne bo imela dovolj časa, da naredi semena in tako naredi potomce,« sta razložila Fišer in Glasnović.
Ogrožene vrste je pomembno ohranjati, saj ima vsaka vrsta svojo vlogo v ekosistemu, ki je lahko bolj ali manj pomembna. »Včasih se izkaže, da imajo lahko vrste zelo tesne odnose z drugimi – na primer s svojimi opraševalci, in izginotje ene vrste lahko vpliva na drugo vrsto in obratno. Vsekakor pa je vsaka vrsta rezultat dolgotrajne evolucije in je kot taka neponovljiva. Ko vrsta enkrat izgine iz okolja, se lahko nikoli več ne vrne, če pa pride do izumrtja, je za vedno izgubljena za človeštvo,« sta pojasnila sogovornika ter opozorila, da ogroženih vrst v naravi ne smemo trgati, izkopavati ali drugače uničevati. Lahko jih le občudujemo in fotografiramo.
Za navdušene naravoslovce obstaja aplikacija Sporoči vrsto, kjer informacije zbira Zavod za varstvo narave, kamor lahko sporočimo svoja opažanja. V ta namen obstaja tudi aplikacija i-Naturalist, s pomočjo katere lahko beležimo katerekoli vrste v naravi. Skupnost ljubiteljskih in profesionalnih taksonomov pa nam pomaga pri določanju vrst, ki jih morda ne poznamo.
Raziskovalci Univerze na Primorskem so sicer skupaj z Zavodom za varstvo narave podali splošne smernice glede Tommasinijeve popkorese, kamor so bili vključeni tudi plezalci, ki delujejo v okviru Planinske zveze Slovenije. Seznanili so jih s potencialno škodo, ki jo lahko športno plezanje povzroči nekaterim rastlinam in živalim, ki bivajo v previsnih stenah, ob pripravi novih plezalnih smeri pa morajo upoštevati tudi prisotnost ogroženih vrst. Splošne smernice so raziskovalci Univerze na Primorskem podali tudi za upravljanje z raznolistno mačino, med katerimi je recimo izvajanje pozne košnje, ki lahko zagotovi celovit razvojni krog čim večjemu številu rastlinskih vrst.
Stanje vrst, ki se nahajajo na zavarovanih območjih, se sicer lahko najbolje spremlja z upravljalcem, ki izvaja redne monitoringe vrst. »Zaradi dobrega pregleda nad stanjem populacij se lahko izvaja tudi učinkovite strategije ohranjanja, saj se predvidi specifične ukrepe, ki lahko izboljšajo stanje vrste, na primer odstranjevanje okoliških vrst, preprečevanje dostopa človeka in podobno,« sta dejala Fišer in Glasnović. Na vrste, ki pa se nahajajo na nezavarovanih območjih, se osredotočajo v različnih projektih z naravovarstveno vsebino. A to zna biti problematično, saj imajo projekti omejen čas izvajanja, po zaključku pa pogosto ni več sredstev, ki bi omogočala redne monitoringe.
Sicer je pritisk na prostor slovenske Istre ogromen, kar negativno vpliva na življenjska okolja ter živali in rastline, ki tam prebivajo. Še posebej je ogroženo priobalno območje, kjer so ogrožene predvsem vrste, ki uspevajo v slanih in vlažnih mokriščih v bližini morja. »Ena takih vrst je na primer obmorski lan, ki ga pri nas najdemo samo na somornem travniku pri sv. Nikolaju v Ankaranu. V preteklosti je bila večina takšnih okolij uničenih, tista, ki so še ohranjena, pa so danes varovana v obalnih zavarovanih območjih. Slanuše ali halofiti so še ene od takih skupin; na srečo je več njihovih rastišč v zavarovanih območjih, na primer v Krajinskem parku Sečoveljske soline ali Krajinskem parku Strunjan. Ogroženi so tudi habitati, ki jih je človek ustvaril in na sonaraven način vzdrževal in ohranjal skozi stoletja – to so travniki in ekstenzivna kulturna krajina. Travniki se postopoma zaraščajo, kulturna krajina pa postaja vse bolj intenzivna, kar vodi v izgubo številnih rastlinskih in živalskih vrst,« sta zaključila sogovornika.
Ana Zupan
