Joni in Luki uspel Guinnessov rekord

Štiri dni, šest ur in 27 minut sta oče Luka Kobler in hči Jona Kobler potrebovala za postavitev novega Guinnessovega rekorda za jadralski podvig, ki sta se ga lotila prejšnji teden. Naenkrat sta prejadrala 347 navtičnih milj (oziroma 642,64 kilometrov) in s tem podrla rekord v najdaljši prejadrani razdalji v dvoje z jadrnico tipa dinghy, brez pomoči in brez dotika kopnega.

Pred štirimi leti sta se v znamenito knjigo rekordov vpisala Maruša Močnik in Uroš Kraševec, sicer prijatelja družine Kobler, ki sta prejadrala 335,58 navtičnih milj oziroma 621,50 kilometrov. Letos sta se na morje podala Ljubljančana, ki sta imela na morju kar nekaj izzivov. Kot sta sama zatrdila, sta spala zelo malo, soočala pa sta se z dolgotrajno bonaco, ki je upočasnjevala njun napredek, z močno burjo in nočnimi vetrovi, ki so od njiju terjali poslednje atome moči.

Iz izolske Marine sta se 16-letna Jona in njen oče odpravila na pot, ki sta jo zaključila v Lumbardi, na otoku Korčula. Poleg njiju je plula tudi posadka z vremenoslovcem, ki je sledil tokovom in vremenskim napovedim, s katerimi je lažje usmerjal in protagonistoma utrjeval pot do cilja. Velik izziv je predstavljala tudi ladjica tipa dinghy, s katero sta opravila rekord, saj gre za netipično jadrnico za tovrstne podvige. Kljub temu, da vsebuje tri jadra, nima kabine ter obtežene kobilice, poleg tega pa je izjemno lahka (tehta 75 kilogramov) in hitra.

»Malo sva utrujena, a doživela sva res ogromno lepih trenutkov. Nekaj jih je bilo tudi težkih in malo je bilo stiskanja zob. Ko sva dosegla rekordne milje, se nama je odvalil kamen od srca in ves trud je bil poplačan. Ta uspeh nama pomeni eno veliko nagrado – ne le za naju, ampak za celotno ekipo,« sta po uspelem podvigu in postavitvi novega Guinnessovega rekorda, povedala Jona in Luka.

Misija brez sape, kakor so podvig poimenovali navzoči, je imela tudi drug pomen, saj je projekt vseskozi ozaveščal o pljučni hipertenziji. Gre za bolezen pljuč in srca z nespecifičnimi simptomi, ki jih velikokrat pripisujejo kronični utrujenosti, debelosti ali drugim boleznim, kot sta astma in KOPB (kronična obstruktivna pljučna bolezen). Bolezen, s katero se je srečala tudi Lukova žena in Jonina mama, se brez primernega zdravljenja hitro širi, včasih tudi do stanja, ko bolniki potrebujejo presaditev pljuč/srca, ali pa celo umrejo. Na spletni strani pravkar končanega projekta (Jonuka400) so za konec zapisali misel, ki velja tako za bolnike s pljučno hipertenzijo, kot za jadralca: »Ko te vodi močna želja, te strah ne ustavi.«

Andraž Velkavrh