Annie Ernaux praznuje 85. rojstni dan
Francoska pisateljica in Nobelova nagrajenka za literaturo Annie Ernaux je danes dopolnila 85 let. Nobelovo nagrado je prejela za pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina. Z letnico 2024 je pri Cankarjevi založbi v slovenskem prevodu izšlo njeno delo Tri besedila.
Kot je ob Nobelovi nagradi leta 2022 objavila Švedska akademija, Ernaux v svojem pisanju dosledno in z različnih zornih kotov obravnava življenje, zaznamovano z velikimi razlikami glede na spol, jezik in razred. Ernaux “očitno verjame v osvobajajočo moč pisanja. Njeno delo je brezkompromisno in napisano v preprostem, čistem jeziku. In ko z velikim pogumom in kirurško ostrino razkrije agonijo izkušnje razreda, opisuje sram, ponižanje, ljubosumje ali nezmožnost videti, kdo si, doseže nekaj občudovanja vrednega in trajnega,” so še zapisali.
Po pisanju nemške tiskovne agencije dpa Ernaux piše o tem, o čemer mnogi raje molčijo. Že desetletja se posveča vprašanju, kako spomini, sram, želje in socialni izvor oblikujejo življenje. Njene knjige se berejo kot radikalni projekti samospoznavanja.
Vendar pri Ernaux nikoli ne gre samo za jaz: “Nisem nekdo, ki si izmišlja zgodbe. V osebnem iščem kolektivni smisel,” je nekoč povedala. Z neposredno iskrenostjo prepleta zasebno z zgodovino in tako z individualnimi spomini ustvari odsev celotne družbe. Pri tem je “jaz, ki pripoveduje, jaz, ki je živel, ljubil in trpel”.
Francoska pisateljica in profesorica književnosti se je rodila 1. septembra 1940 v Lillebonnu. Odraščala je v normandijskem kraju Yvetot, kjer so njeni starši imeli trgovinico in kavarno. V romanih je kmalu pričela črpati navdih iz lastnega življenja in se lotila tudi obravnave takratnih tabujev, kot so intimna razmerja, spolnost, umetna prekinitev nosečnosti in bolezen.
Njene knjige so po pisanju dpa veliko več od zgolj beleženja spominov. So družbena samoanaliza in etnologija zasebnega življenja, kar tudi Ernaux pogosto poudarja in samo sebe označuje kot etnologinjo lastnega življenja. Njen “jaz” nikoli ne obstaja izoliran, ampak je neločljivo zaznamovan z izvorom, sodobno zgodovino in ženskim telesom.
V slovenščino je preveden še njen roman Leta. Izšel je leta 2010, takrat je avtorica tudi obiskala Slovenijo. Roman velja za njeno glavno mojstrovino in največjo uspešnico, ki ji je prinesla tudi večjo mednarodno pozornost z izjemno uspešnim angleškim prevodom, zaradi katerega je bila tudi nominirana za mednarodno nagrado Booker.
Tri besedila so pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki izšla v prevodu Suzane Koncut.
