Podnebni vrh: kdo bo reševal planet, ko nas več ne bo?

Svetovni voditelji in voditeljice so se zbrali v Dubaju v Združenih arabskih emiratih na svetovnem vrhu o podnebnih ukrepih. 28. konferenci Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP28)   je predsedoval direktor državne naftne družbe Združenih arabskih emiratov Adnoc Sultan Al Džaber, torej je že na samo organizacijo dogodka padel sum navzkrižja interesov. Vpliv industrije fosilnih goriv je bilo mogoče zaznati tudi na lanski podnebni konferenci v egiptovskem Šarm el Šejku. Nad egiptovsko predsedstvo so se med drugim zgrinjali očitki, da je bil ob koncu konference sprejet sporazum, ki jasno ščiti prav omenjeno industrijo ter naftne in plinske države. Dejstva, da je bilo na lanski podnebni konferenci kar 636 lobistov fosilnih podjetij, pove veliko. Veliko kritik je letos letelo na odsotnost predsednika največje onesneževalk s toplogrednimi plini na svetu, Joeja Bidna.

Letošnji COP28 je minil v znamenju prve opravljene globalne ocene stanja izvajanja pariškega sporazuma iz leta 2015. Zapisani cilj je omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija. Trenutne zaveze držav predstavljajo dvoodstotno zmanjšanje do leta 2030. Pri Greenpeace Slovenija pravijo, da bi se po njihovem morali do leta 2030 izpusti zmanjšati za 43 odstotkov, do leta 2035 pa za 60 odstotkov. Na podnebnem vrhu je več kot polovica držav glasovala za zavezo za potrojitev svetovne zmogljivosti obnovljivih virov energije ter podvojitev svetovne povprečne letne stopnje izboljšanja energetske učinkovitosti do leta 2030. A podpisani dokument ni pravno zavezujoč, največje naftne proizvajalke, med njimi Saudova Arabija, Rusija in Iran ter tudi glavna potrošnica fosilnih goriv Kitajska dokumenta niso podpisale. K obema ciljema je na začetku leta prvič pozvala Evropska unija, potem ju je med najpomembnejše cilje uvrstila še predsedujoča država COP28 – Združeni arabski emirati.

ZDA so javno napovedale opustitev premogovnih elektrarn, kar je bilo označeno za »veliko novico« podnebnega vrha in pritisk na največjo porabnico premoga Kitajsko. Opustitev premogovnih elektrarn v ZDA sicer načrtujejo do leta 2035, kar je pet let prepozno za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje, ocenjujejo strokovnjaki. Optimizem ob vseh naznanilih ZDA pa zbledi ob dejstvu, da država načrtuje nove projekte za črpanje nafte in zemeljskega plina.

Predstavljeni podatki na podnebnem vrhu zbujajo nekaj optimizma, saj so se lani kapacitete obnovljivih virov energije okrepile za okoli 300 gigavatov. Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da bi bilo potrebnih 1000 gigavatov novih kapacitet letno. Še en ukrep bi bil nujno potreben, ki pa ga države težje sprejmejo, in sicer možnost postopne odprave subvencij za fosilna goriva. Njihova vrednost je lani znašala približno 7000 milijard dolarjev.

22 držav, od Velike Britanije do Gane, Japonske in več članic EU, tudi Slovenija, je na pobudo ZDA podpisalo deklaracijo, s katero so pozvale k potrojitvi svetovnih jedrskih energetskih zmogljivosti do leta 2050. ZDA so v deklaraciji navedle, da ima jedrska energija »ključno vlogo« v prizadevanjih za doseganje ogljične nevtralnosti do sredine tega stoletja. Temu nasprotujejo nekatere okoljske skupine, ki jih skrbita varnost in odlaganje jedrskih odpadkov. Odobravanje sodelujočih je požel govor Kamale Harris, ki je nadomeščala predsednika Bidna. Dejala je, da bodo ZDA v podnebni sklad, ki dodeljuje nepovratna sredstva in posojila za projekte prilagajanja in blaženja posledic podnebnih sprememb v državah v razvoju prispevale tri milijarde dolarjev. To je prvi finančni vložek ZDA v ta sklad po letu 2014. Vendar je Harrisova dejala tudi, da mora vplačilo prej odobriti kongres, v katerem konservativci nasprotujejo finančni pomoči za reševanje podnebne krize. Morebitni vplačani znesek je še daleč od sto milijard dolarjev na leto, kolikor zahtevajo države v razvoju za pokritje škod po naravnih katastrofah, povezanih s podnebnimi spremembami.

Po letošnjih podnebnih katastrofah, ki so na vseh celinah pokazala resnost krize, bi bil končno čas za dejanja. A se zdi, da imajo države nov »izgovor« za neukrepanje. Pandemija covid-19 in vojna v Ukrajini sta povzročili inflacijo in dolgove, kar povečuje domače pritiske na vlade, usmerjene v podnebne cilje, da najprej porabijo denar za najbolj nujne potrebe. Voditelji nekaterih držav EU že populistično nasprotujejo stroškom zelenih politik. Druga velika ovira za rešitev planeta je, da zeleni prehod pod okriljem evropskega zelenega dogovora temelji na nadaljnjem izčrpavanju okolja v državah globalnega juga in ohranjanju obstoječih razmerij moči.

SIMON SMOLE