Razbijamo tabuje: Tudi fantje plešejo balet
Uroš Škaper je nekdanji profesionalni plesalec baleta, po duši panker in od prejšnjega leta tudi prostovoljni gasilec. Zase pravi, da je bil vedno rad upornik in ni maral, da mu drugi govorijo, kaj naj počne v življenju.
»Študiral sem na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Prišel sem z irokezo, usnjeno jakno, bulerji, s ketno okoli vratu. Tam je bil tudi otroški oddelek in ko sem šel mimo, so me starši pozorno gledali, češ, kdo pa je ta, da ne bo česa ukradel. Potem sem se notri preoblekel in ko sem prišel ven v baletnih pajkicah, tisti pogledi … eden najboljših občutkov v mojem življenju. Mislim, da sem takrat kar malo porušil stereotipe,« se nasmeje Uroš.
Balet je začel plesati pri štirih letih. Kot pove, je bil rojen v precej alternativno družino. Oče je bil hipi in roker, tako da je kar hitro prišel v stik z rock glasbo 80-ih. Mama je kostumografinja in ko je bil Uroš star štiri leta, je pripravljala predstavo v Cankarjevem domu z Ann Papoulis. Takrat je veliko časa z njo preživel na vajah in se zaljubil v balet.
»Do četrtega leta sem mislil, da plešejo samo punce. Ko sem z mamo hodil na vaje, sem spoznal plesni svet in ugotovil, da tudi fantje plešejo. Spomnim se, da sta me mama in oče spraševala, če ne bi šel raje trenirat nogomet, hokej, kaj drugega, ampak jaz sem vztrajal – hočem na balet. To je bila čisto moja, lastna želja,« pove Uroš.
Uroš je balet profesionalno plesal do lani, zdaj pa to počne za svojo dušo. Šolal se je na baletni šoli v Ljubljani, kasneje nadaljeval na konservatoriju in se v tretjem letniku prepisal na konservatorij v Mariboru. Kasneje je postal član Mladega slovenskega baleta, potem pa se za tri leta preselil v Split, kjer je bil del splitskega baletnega ansambla in sodeloval pri veliko različnih klasičnih baletih. Ko se je vrnil v Ljubljano, je sodeloval v različnih projektih in predstavah, po koncu epidemije koronavirusa lansko leto pa se je odločil, da bo s profesionalno kariero zaključil.
»Moj osebni trener mi je rekel, da sem ob pravem času nehal plesati, da bom pri štiridesetih še lahko hodil. Veliko mojih prijateljev ima že sedaj težke operacije kolkov, nog, ker so poškodbe pri baletu precej pogoste. Težava je tudi v tem, ker je telo v baletu drugače postavljeno. Forsiraš ga v nepravilne gibe, predvsem pa sedaj, ko smo imeli ’premor’ zaradi epidemije, veliko plesalcev ni v enaki formi. In namesto, da bi počasi napredovali, forsiramo telo v formo, kar pa prinese poškodbe,« razloži Uroš.
Nihče mi ne bo govoril, kdo moram biti
V osnovni šoli ni imel nobenega prijatelja. »Doživljal sem fizično in psihično nadlegovanje, vsakodnevno. Ves čas sem poslušal, da fantje ne plešejo, da se ne obnašajo tako. Zato se z nikomer nisem zares družil. Tega sicer nisem velikokrat pokazal. Ko se zdaj vidim z istimi sošolci, mi rečejo, bravo, še vedno si v tem. In ko gledam nazaj, otroku ne moreš zameriti. Niso bili sami krivi, da so taki, otroci se takega razmišljanja priučijo,« pove Uroš.
Vmes je treniral karate, atletiko, jahanje, vendar se je na koncu vedno vrnil k baletu. »Ta občutek odra, predstave, to mi je na koncu odtehtalo vse probleme, ki sem jih imel v šoli. Tisti trenutek, ko sem odplesal na odru, je bil vreden vseh stvari, ki sem jih doživljal v šoli.«
Na baletu pa je bila druga zgodba. »Vsak dan sem poslušal, kako sem nepomemben, ker sem fant. Zato sem šel potem čisto v svojo smer. V srednji šoli sem začel poslušati punk, imel sem irokezo, nosil sem bulerje, usnjene jakne, ketno okrog vratu. Če ne bi plesal baleta, ne vem, če bi sploh poslušal punk. Zaradi teh izkušenj sem se odločil, da mi nihče ne bo govoril, kdo moram biti in kaj moram početi,« razloži Uroš.
V srednji šoli je našel podporo, saj je bil obdan z umetniki in plesalci. Tudi v punk kulturi je hitreje navezal stike in spoznal prijatelje, saj je bilo zanimivo, kako nekdo kombinira balet s tovrstnim slogom glasbe.
Moram vprašati, če si gej
Po srednji šoli so se opazke eksponentno zmanjševale. »Starejši kot sem, ko rečem, da sem plesal balet ali pa da poučujem balet, je to bolj zanimivo. Seveda še vedno kdaj slišim kakšne pripombe. Kdaj mi rečejo, da me morajo vprašati, če sem gej,« v smehu pove Uroš.
Vendar ga to ni nikoli preveč motilo, niti ko je bil otrok. »Jaz sem takšen, da se ne sekiram preveč. Ko je kdo kaj rekel, sem si mislil svoje in pozabil na vse skupaj. Skozi eno uho notri, skozi drugega ven. Tudi balet mi je pri tem pomagal – učijo te discipline, predvsem ta star ruski stil, ko te tako forsirajo, dobiš debelo kožo. Tudi zaradi tega sem lahko ta zunanja opažanja spregledal in spustil, da je šlo mimo mene,« pojasni Uroš.
Eno leto že prostovoljni gasilec
Ko je prenehal profesionalno plesati, se je odločil, da se bo pridružil prostovoljnim gasilcem. »Ker sem bil vpet v pankersko kulturo, sem ponotranjil te ideje anarhije, solidarnosti in pomoči enega drugemu. In potem sem rekel, če vam govorim o neki solidarnosti in pomoči, lahko še nekaj naredim glede tega,« pove Uroš.
