Malo pred državnim kulturnim praznikom se je poslovil priletni parazit Marko Brecelj, starosta slovenskega performansa v javnem prostoru. S svojimi mehkoterorističnimi akcijami je opozoril na veliko tem, ki bi bile sicer morda spregledane. Moč takšnih performansov ni odvisna le od medijev, ampak tudi od njihove opaznosti med samim trajanjem ali v času njihove opaznosti po izvedbi.
Skoraj sočasno s petkovimi protesti so se v Ljubljani začele tudi Akcije za kulturo. Obe vrsti protesta sta zaznamovani z izstopajočimi izdelki vizualne umetnosti in uličnega gledališča. Takšne intervencije nastajajo v želji po odzivu mimoidočih in tistih, ki jih naslavljajo, predvsem pa v želji opozarjanja na pereče problematike. Skupaj z neštetimi grafitarskimi akcijami tvorijo sodobni protivladni umetniški aktivizem.
Ena od glavnih lastnosti ulične umetnosti je minljivost, zato je zbiranje fotografij različnih akcij v knjigo monumentalnega prirezanega A3 formata že korak k arhiviranju, ki vodi v umetnost druge vrste. Vendar s tem ne uhaja le na polje z vizualno umetnostjo olepšane literature, ampak fotoknjiga Sramota ostaja del protestniškega gibanja. Poleg fotografij v njej najdemo naslove poglavij in številke členov slovenske ustave, pri katerih je telo njenega besedila prečrtano. Non-grupa je s tem želela pokazati, kateri deli ustave so bili kršeni. Kot dopolnilo je hkrati s fotoknjigo izšla še prva (sploh!) lektorirana slovenska ustava v slovenskem in angleškem jeziku, s protestnikom, raperjem Darkom Nikolovskim, ki ga policaji v oklepih zaradi branja ustave odnašajo izpred parlamenta na naslovnici.
Knjiga ni le dokument časa, je opomin in poziv civilni družbi oziroma javnosti, naj ne pozabi na sporne dogodke, ki so se zgodili v času trenutne vlade. V njej najdemo spomin na prepoved zbiranja, glasbeni video s prvega množičnega kolesarskega protesta, lepljenje prošenj za pomoč kulturnikov na Ministrstvo za kulturo med velikim zaprtjem, afero »Smrt janšizmu! Svoboda vsem!«, na grafitarske šablone vseh vrst, protestno ljudsko skupščino, pridružitev MOL vladnemu nasilju, razstrelitev Aljaževega stolpa in na vse večjo policijsko represijo.
Ganljive, udarne, povedne in pomenljive fotografije so prispevali različni fotoreporterji. Med njimi prevladujejo dela vedno prisotnega Željka Stevanića. Na ogromnem knjižnem formatu, ki bi ga brez potiskane vrečke težko odnesli s seboj, so še tako majhne podrobnosti jasno vidne, hkrati pa velikost omogoča lahko opazovanje del in poudarja njihovo vlogo ter družbeno tako kot in prostorsko intervencijo.
