Odšel je. Pol leta po tem, ko je bilo prvič razglašeno, da je umrl in pol leta po tem, ko je svojo navidezno smrt obeležil s posthumno novinarsko konferenco. Legendarni Marko Brecelj se je po soočenju z neozdravljivo boleznijo tokrat res poslovil, v 71. letu starosti. Posthumnega performansa, kot je bila lanska Posprava v Kulturnem domu Hrpelje, z njegove strani žal ne bo več.
Kantavtor, glasbenik in humorist je bil avtor kultnega fenomena, ki ga je imenoval mehki terorizem. Fraza je zaznamovala več desetletij njegovega ustvarjanja in pojavljanja v javnosti. Z njo je opazno, a z neškodljivimi metodami, kot sta ulično gledališče in performans, opozarjal na nepravičnosti ali absurdnosti v družbi, še posebej v malomeščanstvu, včasih pa zgolj provociral. Vse se je začelo spontano na nekem decembrskem sprejemu, ko je z miz začel jemati čokolatine in jih z razdalje osmih metrov metati v Franka Jurija, Petra Tomaža Dobrilo in tedanjo državno sekretarko. Drugi dogodek izveden leta 1999 je bil že konceptualno pripravljen vnaprej. Zgodil se je ob obisku papeža, ko so s prijatelji napihnili velike balone in z njimi hodili med gorečimi katoliki. Drugi del performansa so izvedli na območju zadnje bitke Pohorskega bataljona, kjer so v zboru zapeli praizvedbo nove pesmi Antonu in Pohorskemu bataljonu ter dogodek posneli.
Dve leti kasneje so v Društvu prijateljev zmernega napredka v odgovor na preganjanje iz prostorov Mladinskega centra Koper izvedli večtedenski »obračun«, naperjen proti županu Popoviču in lokalnemu študentskemu klubu, ki je prostore želel zase. Naslednji dogodek je Brecelj v intervjuju z Alenko Pirman leta 2006 opisal takole: »Najprej smo podelili Šeligovega P-tiča. Ministrici za kulturo in Kraljevi smo na sprejemu v Filharmoniji podelili ročno izdelano okusno torto, ki je imela na vrhu Šeligovega P-tiča. Šembrek iz Železnikov je vključil sireno, Šulc iz Kranja je metal petarde po hodniku, jaz pa sem kričal en tekst, nosil torto ter rekel: ‚Tukaj imate Šeligovega P-tiča in si ga dajte v usta, vi, gospa Kraljeva, in tudi vi, gospa ministrica.‘ To je bil naš performans. Ona potem ni vzela tiste torte, s Krpanom smo jo odnesli na Kersnikovo in so jo pojedli študentje. To je bil prvi mehkoteroristični performans z nekaj malega odmeva v medijih.«
Odzval se je tudi na paniko, ki se je pojavila ob aferi z antraksom. Zamaskirani s kirurškimi maskami so se s sodelavci v zločinu odpravili na pošto, kjer so hoteli v ovojnice vsuti nekaj neškodljivih praškov in pisati ministrici za kulturo, da »ne jebemo tega njenega razpisa, da je elitističen.« Akcija se je končala z izgonom iz pošte. Kmalu je sledil nov performans, ko so izvedli napad na ameriško ambasado s papirnatimi aviončki. Potem so novembra v Kopru udarili na tedanjega obrambnega ministra Grizolda, ki je prišel podat javno podporo Natu. V protest so mu napisali grafit, nato »smo ga šli ovirat z zeljanjem, tako da bi moral skakat čez.« Zgroženost oblasti je rezultirala v računu za 70.000 tolarjev, s katerim je moral poplačati poškodbo več desetletij starega zidu.
Prva akcija, ki je močno udarila v medijih je bila Kitajski cesar v Hali, ko so ga na novoletni sprejem prinesli na nosilih in ko je z vodo poškropil Zmaga Jelinčiča, ki je ravno podajal izjavo za televizijo. Izjemno odmevna pa je bila tudi ugrabitev ameriških vojakov, ki jih je z avtobusom peljal na mineštro, v muzej sodobne zgodovine in jim pojasnil, da v Sloveniji ne potrebujemo njihove pomoči.
Mehkoteroristični aktivizem je doživel vrhunec v času akcije Tapisonirano vnebovzetje, ki je postala meddržavni incident, ker je Vatikan zahteval pojasnilo od lokalnega sodnika za prekrške; Vatentat, ko je skozi slamico ciljal Rupla s poslinjenimi koščki vate ob prvi obletnici Univerze na Primorskem, Pozdrav osvoboditeljem, ko so z vrha Markovca pokali z možnarji ob izplutju ameriške letalonosilke in napade na Dražgošah, ko so ob proslavi promovirali izbrisane. Sledile so še akcije Nič rokovanja in nič aplavza, ko je kot občinski svetnik ob izvolitvi novega župana prišel na sejo z zavito roko, da mu ne bi rabil čestitati; obisk Festivala slovenskega filma v Portorožu z vozičkom za nakupovanje; razsutje kovancev za en cent v vrednosti dvestotih evrov pred vrata mestne hiše, ki so dokazovali kako malo javnega denarja dobi umetnik kot je on in tako dalje.
V Sarajevu rojeni mož goste brade in špičastega klobuka je leta 2014 kandidiral za župana Kopra, na kulturni praznik pa so v galeriji Vžigalica v Ljubljani otvorili njegovo razstavo predmetov in dokumentov teh mehkoterorističnih akcij in odlomkov iz glasbenih nastopov. Pred tem pa si je slavo prislužil zaradi svoje glasbene kariere, ki je bila prav tako ves čas prežeta s humornimi besedili. Začela se je, ko je kot violinist nastopal v kvartetu Trije črnci in ljubljanskem triu Krik. Leta 1974 je s skladateljem Bojanom Adamičem izdal ploščo Cocktail, na kateri najdemo »pozimzelenele« pesmi, kot sta Škandal v rdečem baru ali Same prave stvari. Plošča je bila nagrajena z nagrado Sedem sekretarjev SKOJ-a.
Leta 1975 je z Borisom Beletom, Borutom Činčem, Štefanom Ježem, Urošem Lovšinom in Andrejem Vebletom ustanovil skupino Buldožer, za katero je pisal in pel. Njihova prva plošča Pljuni istini v oči je bila pravi jugoslovanski hit, posebej pesem z naslovom Život, to je feferon. S skupino je posnel še dve plošči, nato pa se je podal na bolj kot ne samostojno glasbeno pot, na kateri je sodeloval z Ivanom Volaričem – Feom v zasedbi Duo Zlatni zubi, kasneje v duetu Marjanov čudni zajec, Javna vaja, s Strelnikoff in še nekaterimi. Za svoje delo je leta 2020 prejel slovensko glasbeno nagrado zlato piščal za življenjsko delo, leto prej še Ježkovo nagrado RTV Slovenija.
Priletni parazit je v sedmih desetletjih povedal marsikaj. Njegov humor, aktivizem in delovanje so zaznamovali mnoge druge ustvarjalce in spremljevalce tega dolgoletnega dela, kar se je ob smrti po dolgotrajni bolezni izkazalo tudi ob poplavi spominov, ki so preželi družbena omrežja. Dokončno slovo od njegovega tuzemskega telesa bo v ponedeljek. Slovo od njegovih idej verjetno ne bo potrebno nikoli.
