Marko Ivan Rupnik v Kopru?
Leta 2019 je papež Frančišek, prvi papež iz jezuitskega reda, na svoj 83. rojstni dan odpravil papeško tajnost pri preiskavah spolnih zlorab znotraj Katoliške cerkve. V kontekstu delovanja katoliške cerkve, kjer vlada precej konservativna drža glede uvajanja novosti oziroma, če citiramo urednika spletnega portala Domovina.je Roka Čakša, da v Cerkvi »zlasti pri starejši generaciji ostaja močna logika, da je treba za vsako ceno ščititi Cerkev, njeno entiteto in moralno držo, tudi če je potencialno kaj narobe, sicer bodo nasprotniki vse obrnili proti njej,« je razumljivo, da je bila odprava tajnosti precej »revolucionarno« dejanje. »Gre za zgodovinsko odločitev,« je takrat izjavil malteški nadškof Charles Sciclune, ki v Vatikanu bedi nad preiskavami spolnih zlorab. Da je to »končno resnična in pozitivna sprememba,« pa je na nekdanjem twitterju zapisala Irka Marie Collins, ki je bila kot otrok žrtev spolne zlorabe.
Navdušenje nad odpravo tajnosti je razumljivo in pričakovano. Vendarle je posledica odprave tajnosti ta, da bo dokumentacija s sojenj za kršitve kanonskega prava na voljo tudi civilnim organom in s tem bo proti tistim, ki so v okviru Cerkve storili tudi po civilnem pravu težke zločine, omogočeno sojenje pred civilnimi sodišči.
Že dve leti po odpravi tajnosti je v javnosti izbruhnila afera, saj so se pojavile obtožbe devetih redovnic skupnosti Loyola, da naj bi jih jezuit in ustanovitelj skupnosti Marko Ivan Rupnik v devetdesetih letih prejšnjega stoletja spolno in psihično zlorabljal. Ob pojavu obtožb o spolnih zlorabah je prišlo na dan, da je Rupnika, sicer priznanega in iskanega cerkvenega umetnika, Cerkev že leta 2019 ekskomunicirala, ker je storil enega najhujših zločinov v katoliški Cerkvi, ko je žensko, ki je imela z njim spolne odnose, odvezal greha. Glede obtožb o spolnih zlorabah pa je takrat Vatikanski dikasterij za doktrino vere odločil, da so zadeve že zastarale, saj je od očitanih dejanj minilo več kot trideset let. Mimogrede, ta isti dikasterij, ki je Rupnika poprej ekskomuniciral, ga je v tem času že sprejel nazaj pod cerkveno okrilje. Vseeno so bile obtožbe, pa čeprav po mnenju dikasterija že zastarane, dovolj hude in verjetne, da je jezuitski red proti Rupniku uvedel sankcije, to je prepoved poslušanja spovedi, prepoved duhovnega vodenja in duhovnih vaj. Kmalu se je izkazalo, da je šlo za odločitev na mestu, saj so se pojavljale nove obtožbe o zlorabah Marka Ivana Rupnika.
»Njegova spolna obsedenost ni bila improvizirana, ampak globoko povezana z njegovim konceptom umetnosti in njegovim teološkim razmišljanjem. Oče Marko je začel počasi in sladko polniti moj psihološki in duhovni svet, izkoriščal je mojo ranljivost in zlorabljal moje razmerje z Bogom, da bi me potisnil v spolno doživetje z njim,« je za Domani, italijanski časnik, ki izhaja v Rimu, leta 2022 povedala neimenovana nekdanja slovenska redovnica.
Resnost in verjetnost obtožb sta imeli za posledico najprej izključitev Rupnika iz jezuitskega reda leta 2023 in istega leta odpravo zastaralnega roka s strani papeža, s čimer je omogočil nadaljevanje preiskave v primeru nekdanjega jezuita.
Sicer je zadržanost cerkve oziroma še bolje pazljivost, ki ima za posledico relativno počasnost postopka, do neke mere razumljiva. Marko Ivan Rupnik je bil po besedah patra Branka Cestnika »cerkveni učitelj, duhovna avtoriteta. Kjerkoli se je pojavil, povsod je bilo polno poslušalstva, poslušali pa so ga od kardinalov in škofov navzdol. Jemali so ga za Hieronima današnjega časa.« Je pa poleg zadržanosti v izjavi razloženo tudi to, zakaj so se obtožbe o spolnih zlorabah pojavile tako pozno.
Prav leta 2023, ko je bil Marko Ivan Rupnik izključen iz družbe Jezusove, so časopisje zapolnile naslovnice z novicami, da bo nekdanji jezuit od sedaj naprej svoj duhovniški poklic nemoteno opravljal v koprski škofiji. Najprej je o tem poročal italijanski portal Silere non possum, kjer so zapisali, da je koprski škof Jurij Bizjak sprejel Rupnikovo prošnjo po inkardinaciji. Pred tem naj bi se posvetoval z apostolskim nuncijem v Sloveniji, francoskim škofom Jean-Mario Speichom ter z vikarjem rimske škofije, kardinalom Angelom De Donatisom in Giacomom Incittijem, profesorjem kanonskega prava na papeški univerzi in sodnikom na prizivnem sodišču rimske škofije.
Za odgovore glede odločitve o sprejemu Marka Ivana Rupnika v koprsko škofijo z ozirom na hude obtožbe, ki ga bremenijo, in o potencialni nevarnosti, ki jih predstavlja stik z verniki in redovnicami ob opravljanju duhovniškega poklica, smo povprašali tudi Škofijo Koper. Žal uradnih izjav glede primera nismo dobili.
Smo pa od neuradnega vira, ki dodobra pozna dogajanje znotraj cerkve, izvedeli, da je v javnosti prišlo do nerazumevanja glede samega pojma inkardinacije. Inkardinacija ne pomeni, da bo Marko Ivan Rupnik lahko nemoteno deloval znotraj koprske škofije, ampak zgolj, dobesedno, da ima v njej stalni naslov. Običaj oziroma cerkveno načelo namreč veleva, da mora biti vsak klerik inkardiniran, inkardiniran pa je načeloma v škofijo, na katere ozemlju je rojen. V tem primeru je to pač koprska škofija. Nekdanji jezuit tako ne bo niti bival na območju škofije, kjer proti njemu potekajo (cerkveni) postopki, saj v času trajanja postopkov ne sme zapustiti območja Vatikana oziroma Rima.
Jan Bednarik
