Od revizionarjev zgodovine, konservativcev in podobnih, ki ponavadi sploh nimajo maternice, vse večkrat slišimo, da določenemu narodu primanjkuje otrok. Pa saj ne, da se kateri od njih pretirano trudi, da bi življenje že rojenim kako olajšal. Na svetovni ravni števila ljudi sicer na primanjkuje, a spremembe življenjskih pogojev, predvsem v Sudanu in Afganistanu, vse več žensk privedejo do samomora.
Odkar so avgusta 2021 oblast v Afganistanu prevzeli talibi, število samomorov žensk v državi vztrajno narašča. Že v prvem letu so zabeležili 213 samomorov, vendar sumijo, da jih je še veliko več, ki pa jih družine zaradi strahu pred stigmo sploh ne prijavijo. 80 odstotkov samomorov storijo ženske v starosti od 10 do 72 let. Afghan Witness med glavne vzroke za storitev takšnega dejanja prišteva nasilje talibanov, posilstva, pripore, nenehne nove prepovedi za ženske in vse večje število prisilnih porok.
Bibi Nazdana je le ena od deklet, ki so jih pri osmih letih obljubili starejšemu moškemu in jo pri 15-ih z njim tudi poročili. Po letih sodnih bojev je uspela doseči ločitev, ki pa jo je talibansko sodišče septembra razveljavilo. Verjamejo, da morajo ženske v sklopu šeriatskega prava povsem utišati. Prepovedali so ji, da bi na sodišču pričala sama, branil bi jo lahko kvečjemu njen brat.
Od vrnitve na oblast so talibani ponovno pregledali 355.000 primerov, od tega 40 odstotkov s področja kazenskega prava, 30 odstotkov pa s področja ločitev. Že pred tem so sistematično odstranili vse sodnike v državi in jih zamenjali z novimi, ki so bližje režimu. Ženske tako ne smejo več ne le biti sodnice, ampak sploh sodelovati na sodišču. Že pred prihodom talibanov na oblast so v državi sicer sledili petdeset let staremu zakoniku, talibi pa se naslanjajo predvsem na zakone iz osmega stoletja našega štetja.
V Afganistanu sicer niso bili od nekdaj tako nazadnjaški. Leta 1920 so odprli prve šole za dekleta in leta 1991 je bilo v izobraževalnem procesu skupno 230.000 žensk, kar se za populacijo 42 milijonov ne sliši veliko, a je država še vedno v veliki meri ruralna. Poleg prej omenjenih je bilo leta 1991 7.000 žensk v postopku višješolskega izobraževanja, 22.000 je bilo učiteljic, 190 pa profesoric na fakultetah. Čeprav so se številke z leti povečevale, je bilo že do konca prve talibanske vlade leta 2001 v šolah skupno manj kot milijon afganistanskih otrok, od katerih nobeden več ni bil ženskega spola.
Leta 2004 so poskusili z novo ustavo povečati enakopravnost in 27 odstotkov sedežev v šolah namensko rezervirali za deklice. Enako so storili s sedeži v parlamentu, tako da jih je bilo leta 2021 tam že 69 od skupno 249. Pogajale so se predvsem za mir in uveljavile zakon, da so lahko na rojstne liste in osebne dokumente svojih otrok po novem lahko poleg očetovega zapisale tudi svoje ime.
Od leta 2021 pa sta sledili dve težki leti, ki trajata še danes. Talibani so takoj ob nastopu oblasti leta 2021 uvedli 80 ediktov, od katerih jih je bilo 54 usmerjenih samo v ženski spol. Že s prvim dnem vladanja so ženskam zažugali, naj ostanejo doma, ker »njihovi pešaki niso navajeni videti žensk izven hiš in niso bili trenirani, da bi spoštovali ženske«. Leta 2023 tako ženske niso smele več niti v parke, telovadnice, javna kopališča ali v šolo, če so bile starejše od dvanajst let. Niso smele delati, razen določenih del v zdravstvu in izobraževanju, vezenja preprog, obdelovanja hrane ali krojenja oblek.
Avgusta letos stanje v državi ženskam dovoljuje vpetost v družbo samo še, če želijo nadzorovati druge ženske. Zato jih ima kar 98 odstotkov občutek, da niso slišane, kaj šele upoštevane v svojih družbah in okoljih. Še leta 2021 bi teoretično lahko kandidirale za predsednice, zdaj pa jim ne pustijo niti, da se same odločijo, kdaj bi se odpravile po nakupih hrane. Desetina žensk zato pozna vsaj eno žensko ali dekle, ki je zaradi slabega duševnega zdravja že poskusila narediti samomor.
Danes se nekdaj pisane burke poslavljajo s cest, zamenjujejo jih temne, črne, celopostavne prevleke, iz katerih se lahko na ulici vidijo samo še oči, vse ostalo mora biti zakrito. Od septembra v javnosti ne smejo več niti govoriti, zato so pričele protestirati prek spleta in objavljati posnetke svojega petja. Protesti na ulicah so se pogosto končali tragično, s pripori, pretepanjem in mučenjem v zaporih, ki so večkrat povzročili samomore žensk takoj po izpustu iz zaporov.
Poročilo Združenih narodov predvideva, da bo do leta 2026 vpliv na 1,1 milijona deklic, ki so morale nenadoma zapustiti šolanje, in 100.000 žensk, ki so morale zapustiti univerze, ta, da jih bo 45 odstotkov zanosilo prehitro in da se bo zato smrtnost mater med nosečnostjo ali med rojstvom povečala na 50 odstotkov. Po Evropi se prav zaradi takšnih nevarnosti in nenadzorovanega načrtovanja otrok še vedno poskuša zbrati en milijon podpisov v akciji My voice my choice, da bi se vsaj na »najbolj napredni« celini izognili prehitrim smrtim milijonov.
Pia Nikolič
