Dvojec Warrego Valles je na slovenski glasbeni sceni dejaven že skoraj deset let, sestavljata pa ga Nina Hudej in Nina Kodrič aka NinaBelle. Obe sta dolgoletni glasbenici, producentki in didžejki, organizatorki, promotorki enakih možnosti in diverzitete v elektronski glasbi, nenazadnje pa tudi sodelavki ljubljanskega lokala Pritličje, kjer skrbita pretežno za glasbeni program. Leta 2016 sta združili svoje glasbene spretnosti ter si nadeli ime po starodavnih rečnih strugah na Marsu, ki dokazujejo, da je tam pred milijardami let tekla voda. Tovrstna znanstvena dognanja, ki nakazujejo minljivost določenih stvari, predvsem živih bitij na planetu, ju sploh fascinirajo, izbira imena pa nakazuje tudi na to, da ju v glasbi ne zanima zgolj golo ukvarjanje z zvokom, temveč tudi aktivizem.
V začetni fazi izdajanju singlov ter EP-ja Location off sta se posluževali manj zahtevnih elektronskih ritmov, z dolgometražcema Botox in save as sta slednje secirali in dekonstruirali, z novim albumom TURBO pa glasbo rekonstruirata nazaj v manj lomljive ritme. Prav tako je sprva Hudej zavzemala vlogo mračnjaške plesne producentke, Kodrič pa aktivistične poetinje in vokalistke. Čez leta se je njuno producentsko in pevsko delo začelo prepletati, kar je verjetno najočitnejše na zadnjem albumu, kjer si v celoti delita avtorstvo glasbe in besedil, produkcije, snemanja, aranžiranja, vokalov in miksanja. Vseskozi pa ju še vedno pridno zalaga založba Kamizdat Luke Prinčiča.
Od že omenjenega pristopa k manj seciranim ritmom se po albumu sprehajamo po skladbah, ki se gibljejo v vrsti elektronskih podžanrov – avant-hyperpopa, tehna, Eurodancea, trapa, turbo folka in še marsičesa. Vsi komadi so vsak po svoje »turbo«, kot nakazuje tako ime albuma kot tudi različice tega v posameznih skladbah. Viža, na katero bi najlažje migal kdorkoli in spominja na preplet Vengaboys ter plesne glasbe 90ih in Sophie ter hyperpopa 21. stoletja, je začetna Turbo DNA free kit. Turbo Dizl se najbolj spogleduje z drum’n’bassom, Turbo CO₂ je najbolj tehnoiden. Pesmi pa zavijejo tudi v smer turbo folka, kar je najbolj očitno v zadnji pesmi Turbo Klub, v kateri zapoje edini gost na albumu Tal Drevenšek aka t.l.a. Vendar omenjene skladbe, kot tudi druge na albumu, nikoli ne moremo enoznačno umestiti zgolj v en podžanr, temveč se je rekonstrukcija v manj zahtevne ritme prelevila v kolaže ritmov, kar albumu še vedno daje precej eksperimentalno in aranžersko zahtevno noto.
Poleg omenjenih eksperimentacij pa je pri albumu najbolj zanimiva in pohvalna tudi aktivistična razsežnost, saj album naslavlja ogledalo današnjemu distopičnemu svetu, v katerem vlada prikrito ali odkrito nasilje, strah, tiranstvo, revščina, nesvoboda, okoljske katastrofe in tako dalje. Na dolgometražcu, ki ne zveni mračnjaško, temveč precej veselo popoidno, se Warrego Valles krivicam sveta zoperstavljata obratno – s humorjem, ironijo in cinizmom, saj očitno neposredne kritike nihče več ne jemlje resno.
Brigita Gračner
