Razbijamo tabuje: Obuditev dedkove svetlobne čarovnije v Zagorcih

V Zagorcih, majhni vasi v občini Juršinci, je letošnji december nekaj posebnega. Hiša Weingartnerjevih, ki jo je dedek Franc pred več kot dvema desetletjema prelevil v praznično znamenitost, je znova zasijala v več kot sto tisoč lučkah. Njegova vnukinja Janja in vnuk Janez sta s svojima partnerjema obudila tradicijo, ki jo je dedek začel leta 1999 in je nekoč privabljala obiskovalce iz cele Slovenije in tujine.

Začetki te posebne tradicije segajo v leto 1999, ko je Franc Weingartner, navdušen nad prazniki, začel okraševati svojo hišo. »Najprej je bilo nekaj skromnih lučk, potem pa jih je vsako leto dodal še več. Hitro so se ljudje začeli ustavljati, občudovali so njegovo delo in tako se je začela tradicija. Zibelka lučkarstva je v Sloveniji doma ravno pri nas, saj je bil dedek prvi, ki je začel s takšnim okraševanjem hiše,« pripoveduje Janja. Franc je svojo garažo spremenil v praznični kotiček, kjer je obiskovalce pogostil s kuhanim vinom in čajem, vse to pa je spremljalo veselje in toplina.

Po dedkovi smrti leta 2014 se je tradicija zaustavila, dokler se letos, ob deseti obletnici njegove smrti, družina ni odločila, da zgodbo znova oživi.

 

»Želeli smo ohraniti dedkovo toplino in nostalgijo.«

Za Janjo in njenega brata Janeza je bila odločitev o obuditvi tradicije tako čustvena kot praktična. »Naš dedek je bil pionir v prazničnem okraševanju hiš pri nas. To ni bila le njegova strast, ampak tudi nekaj, kar je povezovalo ljudi. Po desetih letih smo začutili, da je čas, da to tradicijo nadaljujemo,« pojasnjuje Janja.

»Priprave smo začeli že poleti,« pripoveduje Janja. »Lučke so stale deset let, zato smo jih morali pregledati in popraviti. Nekatere smo zamenjali, dodali smo tudi nekaj svojih idej, a smo želeli ohraniti dedkovo toplino in način okraševanja.«

Janja priznava, da je bilo okraševanje polno čustev. »Pritekla je marsikatera solza. Dedka smo med delom zelo pogrešali, večkrat smo jokali in se spominjali, kako je on to počel. Bil je mojster – vedno je znal najti pravo mesto za vsako lučko. A hkrati smo se ob delu zabavali. Moj brat Janez je bil najbolj vztrajen, delal je tudi pozno v noč pod reflektorji. Vsak od nas je prispeval svoj del. Najbolj nas je bodrila babica, sploh takrat, ko smo mislili, da nam ne bo uspelo pravočasno vsega narediti. Ona pa je verjela v nas.« 

Babica se hiše spominja še iz časov, ko jo je ponosno okraševal njen mož: »Res so lepo naredili, vse je enako, samo nekdo manjka,« je vnuke pohvalila s solzami v očeh, hkrati pa povedala, kako zelo so pogrešali Franca. 

 

Več kot 100.000 lučk 

»Nismo načrtovali, da bomo obesili toliko lučk,« pravi Janja. »Iz dneva v dan so nastale nove ideje in kar naenkrat jih je bilo več kot 100.000. Nismo se mogli ustaviti. Brat še zdaj pravi, da jih je premalo.«

Seveda pa ni šlo vse gladko. »Skrbela nas je elektrika. Dedek je imel vse napeljave že urejene, mi pa smo morali nekatere povsem na novo pripraviti, da je vse delovalo. Vse je bilo treba razmisliti, koliko razdelilcev, kje jih potrebujemo … Skurili smo tudi kakšno varovalko. Kadar res nismo vedeli, kaj naj naredimo, smo na pomoč poklicali najinega očeta, ki dela v tujini. On je bil poleg, ko je dedek okraševal hišo, zato je veliko stvari vedel in nam pomagal z idejami preko video klica.«

Janja opisuje tudi nevarnosti pri delu: »Bilo je kar visoko, ko smo okraševali fasado in drevesa. Pazili smo drug na drugega, da se ne bi komu kaj zgodilo. A vse je šlo dobro. Tudi obiskovalci so nas spodbujali, ko so se vozili mimo in rekli: ‘Lepo bo, super!’ To nam je dalo še večji zagon.«

 

Praznično vzdušje za obiskovalce vseh generacij

»Najlepše je, ko pridejo obiskovalci in slišimo njihove zgodbe. Nekateri so prihajali sem kot otroci s starši, zdaj pa pripeljejo svoje otroke. To je tisto, kar nam daje energijo,« pravi Janja.

Ob hiši so uredili tudi fotokotiček s figurami snežakov in Božičkov. »Obiskovalci lahko ustvarijo spomine. Otroci uživajo, lahko se sprehajajo po razsvetljenem dvorišču. Radost in sreča sta v majhnih stvareh.«

Lučke bodo gorele od prvega decembra do šestega januarja, prav tako kot so gorele pri Francu: »Potem jih bomo začeli pospravljati, to bo zagotovo trajalo kakšen mesec ali dva. Hkrati pa že razmišljamo o idejah za naslednje leto. Dedek se je vedno postavil na drugo stran ceste, si od tam ogledal okrašeno hišo in v glavi naredil idejo, kako bo izgledalo prihodnje leto. Tudi mi smo letos to že naredili, zato že skoraj vemo, kako bomo drugo leto nadaljevali dedkovo tradicijo.«

 

Kaj pa elektrika?

Ob vprašanju glede računa za elektriko se nasmehne: »Dedek je imel položnice v višini okoli 300 evrov, s poračunom okoli 900 evrov. Si niti ne predstavljamo, kako visoka bo letošnja položnica, ampak se bomo pustili presenetiti. Seveda pa je to veselje, ki ga prinašamo sebi in drugim, neprecenljivo.«

Janja, Janez in njuni družini so s svojim trudom in predanostjo ponovno oživili praznično vzdušje, ki ga je pred leti začel njihov dedek. Hiša v Zagorcih ni le osvetljena z lučkami, ampak tudi s spomini, ljubeznijo in družinsko povezanostjo. Obiskovalci so vabljeni, da do 6. januarja obiščejo to pravljično lokacijo in doživijo toplino, ki jo družina Weingartner deli z vsemi.

»Lepo je, ko nekaj, kar delaš s srcem, osrečuje tudi druge. Dedek bi bil ponosen,« zaključuje Janja z nasmehom.

Petra Znoj

Back to top button