Z razumevanjem umetnosti ima težave prenekateri član naše družbe. Zato se vsak umetnik vsaj enkrat v življenju sreča z očitki glede tega, kaj sploh dela, in z obsodbami, da je navaden lenuh. Stripi, ki še vedno veljajo za nižjo vrsto umetnosti, so zato še toliko bolj na tnalu. Prav o tem pa v svojem delu razglablja avstrijski umetnik Nicolas Mahler, ki je prevod v slovenščino doživel točno dvajset let po izidu v izvirniku. V zadnjih dveh desetletjih se odnos do umetnikov očitno ni veliko spremenil.
Teorija umetnosti vs. gospa Goldgruber ni prvi avtobiografski strip omenjenega ustvarjalca, gre zgolj za eno od štirih tovrstnih del. Obravnavani strip tematizira nevidnost, ujetost v neskončne birokratske postopke, podcenjevanje, nerazumevanje in seveda brezštevilna mnenja o stripih s strani nepoklicanih, ki jih morebiti vidijo prvič v življenju. Slednje se po mnenju domačega risarja Cirila Horjaka pravkar dogaja tudi v Sloveniji, pa tudi širše v svetu, kjer je ob povečanju stripovske produkcije o tem začel pisati marsikdo, a žal malokdo dejansko tudi študira stripovsko teorijo. V Avstriji je, zgleda, precej podobno.
S svojimi hitrimi in ponižujočimi obsodbami nas gospa Goldgruber preseneti že na začetku. Težko bi pričakovali, da bi o stripih kaj vedela svetovalka na finančnem uradu, a če že pokriva to področje, bi lahko vsaj priznala, da se o tem, kdo je zares umetnik ali ne, odloča drugje. Ampak seveda temu ni tako in Mahler se znajde v vrtincu papirjev, s katerimi poskuša gospo Goldgruber prepričati in ji dokazati, da je resnično umetnik. Ker mora medtem potovati še po drugih uradih, nazadnje ugotovi, da je povsod enako.
Mahlerjev strip nam od začetka do konca na zabaven način prikazuje, kako je delo striparja vse prej kot zvezdniško. Zato, da bi preživel, mora opravljati še druge posle. Striparjenje pač ni dobro plačano. Med sprehodom po drugih zaposlitvah naletimo na prikaz dela v videoteki, poučevanje nezainteresiranih na ljudski univerzi, predavanje na oglaševalski konferenci in podobno. Povsod se zgodi podobno: striparja ne ceni nihče.
Prvoosebna pripoved je polna spremljevalnega narativnega besedila ob robu kvadratkov, v katerem nam avtor, nekako vdan v usodo, razlaga svojo življenjsko pot od otroštva, ko so ga zasmehovali zaradi igranja z lutkami, do sodobnosti, ko mora še vedno vsakemu razlagati, kaj sploh počne. Tako nam da jasno vedeti, da stripi niso le Smrkci in Miki Miška, ki jih pozna šef svetovalne delavke, in tudi, da njegove risbe nekaterim izpadejo tako kot »risbe mojih vnukov«.
Risba je resda skicozna, a proporci in perspektive so ustvarjene povsem po pravilih likovne teorije. Dolgonosi liki pa se prav tako ne razlikujejo le po podrobnostih, kot so pričeske, ampak tudi po oblekah in velikostih.
Glede na to, da Mahlerja ostali ves čas zaničujejo in se mu posmehujejo ali ga povsem ignorirajo, je morda nenavadno videti, da je sebe narisal kot višjega od ostalih. Morda gre res zgolj za prikaz njegove fizične velikosti, morda pa je to še dodaten trik, da nam pokaže, kako kot stripar štrli iz povprečja.
Pia Nikolič
