Četrt stoletja Gledališča Koper

Pogovor o preteklosti in prihodnosti

Leto 2025 bo za Gledališče Koper prelomno, saj praznuje 25. obletnico ponovnega zagona svojega delovanja. Jubilej je priložnost za razmislek o bogatem prispevku gledališča h kulturni krajini Primorske in širše Slovenije, o katerem so ta teden že razmišljali na pogovornem večeru.

Ob obletnici so v sodelovanju z nekaterimi regionalnimi mediji in ZRC Koper pripravili serijo osmih pogovornih večerov z naslovom Četrt stoletja. Na prvem večeru, ki ga je vodil odgovorni urednik Janko Petrovec z Radia Koper, so sodelovali direktorica in umetniška vodja Katja Pegan, režiserka in umetniška direktorica Mestnega gledališča Ljubljanskega Barbara Hieng Samobor ter direktor Slovenskega narodnega gledališča Maribor Danilo Roškar. Razpravljali so o pomenu gledališč danes in o njihovi prihodnosti.

Katja Pegan je začetek pogovora pričela z vpogledom v zgodovino povojnega delovanja Gledališča Koper. Osvetlila je, da je med letoma 1951 in 1954 na območju današnje stavbe delovalo gledališče z dvema igralskima ansambloma – italijanskim in slovenskim. »Predstave so potekale v slovenskem in italijanskem jeziku. Leta 1954 se je delovanje zaključilo zaradi geopolitičnih razlogov. Takrat se je preselila publika in tudi italijanski del ansambla v Italijo,« je pojasnila Peganova. Gledališče, takrat imenovano Gledališče slovenskega Primorja, se je iz Postojne preselilo v Koper in med letoma 1954 ter 1957 ponovno delovalo. »Pravijo, da je bilo gledališče zaprto zaradi financ, a verjamem, da so bili v ozadju tudi drugi razlogi. Verjetno takrat v Kopru preprosto ni bilo dovolj ljudi, ki bi obiskovali gledališče,« je dejala. Leta 1963 je na tem območju zaživel Oder mladih, ki ga je ustanovil Marko Marin. »Na tem odru so igrali znani igralci, kot so Boris Cavazza, Milena Zupančič, Svetlana Makarovič, Vlado Šav in mnogi drugi, ki so pomembno sooblikovali umetniško krajino tega prostora,« je še dodala Pegan.

Barbara Hieng Samobor je v svojem prispevku delila osebne spomine in družinsko povezavo s Koprom. »Moj oče je velikokrat pripovedoval, da so bili v tistem času tako revni, da so imeli zgolj eno belo srajco za dva moška in so se morali dogovoriti, kdo bo šel zvečer ven. Rekel je tudi, da je imela prisotnost morja in človeške topline v povojnih časih zelo pozitiven vpliv.« Dodala je še, da se teh časov ne spominja, ampak da vseeno delovanje koprskega gledališča spremlja že ves čas.

Katja Pegan je v nadaljevanju predstavila tudi ključne etape razvoja koprskega gledališča. Gledališče v Kopru je svoja vrata odprlo z uprizoritvijo predstave Živalske novice, pri kateri so sodelovali igralci Tržaškega gledališča. »Prva ključna stvar je bila prihod Borisa Cavazze. Bil je moj profesor in naučil me je, kaj mora biti fokus tega gledališča. Rekel je, da moram gledati širše,« je povedala. Izpostavila je tudi pomen obnove gledališča: »S to dvorano smo pridobili novo publiko, začeli smo s koprodukcijami in tukaj se je začel moj aktivizem. Enkrat sem rekla, da če se povežemo vsa primorska gledališča, imamo lahko teater, kot ga ima Barbara Hieng.«

Razprava je osvetlila razvoj gledališke umetnosti na Primorskem in v širši Sloveniji, s posebnim poudarkom na izzivih, s katerimi se gledališča danes soočajo. Eden od teh izzivov je bilo tudi obdobje epidemije koronavirusa, s katerim se je Gledališče Koper spopadlo na svoj način. Kot je povedala direktorica gledališča Koper so takoj začeli delovati po Zoomu »in ker so tisto leto bile maturitetne drame, smo vse to preigrali na tej spletni platformi. Vsak teden smo imeli eno premiero in potem vidiš, da si potreben otrokom, dijakom, meščanom,«

Debata se je osredotočila tudi na percepcijo gledalcev, ki se skozi čas spreminja. Spreminja se tudi njihova sposobnost ohranjanja pozornosti, kar je za ustvarjalce poseben izziv. »Gledalci težko zdržijo dolge formate predstav. Mislim, da je najbolj priljubljen format nogometne tekme. Morda je to prehodno obdobje. Druga stvar, ki bi jo izpostavila, pa je nesposobnost razbiranja metafor. Opazila sem, da ljudje zelo odklanjajo kopičenje abstraktnih znakov v gledališču,« je povedala Barbara Hieng Samobor.

Po pandemiji covid-19 je bil še posebej pomemben stik s šolami in mlado publiko. »Po koroni smo zelo intenzivno začeli delati s šolami.  Želeli smo jih pripraviti do tega, da pridejo enkrat na leto v gledališče,« je dodala Pegan. Pomembno je bilo tudi spodbuditi mlado publiko in ozavestiti vzgojni pomen gledališča. Debata je odprla tudi poglede na vpliv amaterizacije in pomen profesionalnega gledališkega poklica. »Nekdo, ki je sodeloval v petih epizodah resničnostnega šova, je od takrat naprej v časopisih oglaševan kot igralec, in to je zavajajoče,« je izpostavila Barbara Hieng Samobor.

Direktorji gledališč so v zaključku razprave predstavili svoje želje za novo sezono. Govorili so o repertoarju in vsebinah ter o tem, kako pritegniti širši krog obiskovalcev. »Pri nas se trudimo, da ima vsaka predstava rep in glavo,« je dejala Barbara Hieng Samobor in s tem zaključila prvega od skupno osmih pogovornih večerov, ki jih bodo v tem nizu še izvedli letos.

JAN SLAPAR

 

Back to top button