Nazaj v neke druge čase: V ZDA bi po splavu omejili tudi pravico do ločitve
Poroka velja za uradno potrditev večne ljubezni, a hkrati z njo zakonca pridobita tudi poseben pravni status, ki podeljuje pomembne pravice in ugodnosti, ki so bile v preteklosti prevladujoč motiv za sklenitev zakona. Šele v poznem 19. stoletju se je pragmatična narava zakonske zveze preobrazila v romantičen obred.
Danes ljudje za ločitev od partnerja navajajo usihanje idealizirane čustvene povezanosti. Če bi bila zakonska zveza zgolj pogodba, ki določa obveznosti in pravice, bi si lahko upravičeno zastavili vprašanje, ali jo sme eden od zakoncev enostransko prekiniti. A poroka in ločitev sta tudi del širših odnosov med moškimi in ženskami, torej gre za ključen družbeni vidik, poleg davčnih olajšav za poročene in ideala ljubezni. Ločitev je področje družinskega prava, kjer svojo priložnost za promocijo še najbolj vidijo konservativni politiki. V tako imenovanih rdečih državah v ZDA, kjer prevladujejo republikanci, želijo ti uzakoniti prepoved ločitve v primerih, ko ni moč ugotoviti jasne krivde enega od zakoncev. Gre za nadaljevanje vrednostnega zasuka ameriške družbe, ki obuja zgodovinsko zakoreninjene stereotipne prakse, kot je bila nedavna prepoved splava.
ZDA so, čeprav si pravijo »svetilnik demokracije in svobode«, večino svoje zgodovine omejevale in prepovedovale nekaj danes tako samoumevnega, kot je ločitev med zakoncema. Številne zvene države so v preteklosti ločitev v celoti prepovedale, medtem ko so jo druge dovolile le v določenih okoliščinah – običajno zaradi krutosti, zanemarjanja ali prešuštva. Nesrečno poročeni pari, ki niso mogli dokazati takšnih »napak«, so dejansko obtičali v zakonu do naravne smrti. Šele leta 1969 je Kalifornija postala prva zvezna država, ki je dovolila ločitev brez krivdnih razlogov – kar pomeni, da se je eden od zakoncev lahko ločil preprosto tako, da je izrazil pripravljenost za ločitev. Ni mu bilo treba dokazati, da je njegov partner naredil kaj narobe.
Po tem, ko je Kalifornija uzakonila ločitev brez krivde, so ji hitro sledile preostale države. Do leta 1977 je 47 zveznih držav dovoljevalo ločitev brez krivdnih razlogov, do leta 1985 pa je vseh 50 držav dovolilo neko obliko ločitve brez krivdnih razlogov. Konservativni komentatorji so trdili, da so takšni zakoni nepravični do moških in škodijo družbi, ker povzročajo več ločitev. Edini državi na svetu, ki danes ločitve ne dovoljujeta, sta Filipini in Vatikan, slednji ločitvenega postopka sploh nima. Seznam držav, ki so relativno pred kratkim legalizirale ločitev, pa je kar presenetljiv: Italija (1970), Portugalska (1975), Brazilija (1977), Španija (1981), Argentina (1987), Irska (1996), Čile (2004) in Malta (2011).
Ločitev je torej nova vroča tema med številnimi republikanskimi politiki v rdečih zveznih državah. V začetku letošnjega leta je republikanski senator Dusty Deevers iz Oklahome predlagal zakon, ki bi odpravil nekrivdne ločitve in predlagal celo »javno sramotenje« zakonca, ki je »odgovoren« za ločitev. Podobne zakone pripravljajo tudi nazadnjaški politiki v Teksasu in Nebraski. Sprejetje zakona bi prineslo neštete sodne spore, v katerih bi se ugotavljalo, kdo je kriv za razpad zveze. To bi povzročilo ogromno finančno, logistično in čustveno obremenitev za ljudi, ki poskušajo končati svoje zakone, zato zmerni republikanci oklevajo pri podpori predlogu takšnega zakona. Na sodišču je tudi težko dokazati karkoli v zvezi z družinskim življenjem, ker nimate prič.
Republikanci poskušajo z zakonodajo o krivdni ločitvi vpeljati konservativne družinske politike, ki so del širšega trenda retradicionalizacije družbe. Ob tem ne smemo spregledati dejstva, da je bila v zgodovini krivda za težave v zakonu na strani žensk, še nekaj desetletij nazaj se je od njih pričakovalo, da so moškemu poslušne in da celo prenašajo razne oblike nasilja.
Zadnji od zakonov, ki je normaliziral nasilje moškega nad žensko, je v Združenih državah Amerike prenehal veljati šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je zadnja zvezna država posilstvo priznala kot kaznivo dejanje. Študije potrjujejo zdravorazumsko domnevo, da so ločitve brez krivde povezane tudi z zmanjšanjem števila samomorov žensk in upadom nasilja med intimnima partnerjema. Po tem ko so države sprejele zakone o ločitvi brez krivde, je število samomorov med ženskami padlo za 8 do 16 odstotkov. Opazili so tudi približno 30-odstotno zmanjšanje nasilja med intimnimi partnerji ter 10-odstotno zmanjšanje števila žensk, ki jih umorijo njihovi partnerji. Statistični podatki kažejo, da je ločitev brez krivde res povezana z začetnim porastom ločitev, vendar so se številke sčasoma izravnale in celo znižale. Podatki popisa iz leta 2020 so razkrili, da je število ločitev v ZDA leta 2019 doseglo najnižjo raven v zadnjih 50 letih.
ZDA so paradigmatičen primer zdrsa v konservativno obdobje s svojstveno revolucijo. Nevarna razmerja, ki nastajajo v družbi, ki naj bila svetilnik osebne svobode, so boleče opozorilo tudi za evropske države. No, nekatere od teh, kot sta Poljska in Madžarska, ameriški republikanci hvalijo zaradi njihove zavzetosti pri represivni družinski politiki.
SIMON SMOLE
