Evropa gradi železnice, Slovenija išče izgovore
Železniške proge igrajo ključno vlogo pri tranziciji v čistejši prometni sistem v Evropi, vendar se razvoj tega omrežja ne odvija s potrebno hitrostjo. Po zadnjih podatkih Eurostata se je omrežje železnic za visoke hitrosti v Evropski uniji v zadnjem desetletju skoraj podvojilo, vendar celotna dolžina železniških prog v istem obdobju beleži upad. V EU so zasnovali projekt vseevropskega prometnega omrežja imenovan Ten-T. Osrednji cilj je uvedba vseevropskega sistema za upravljanje železniškega prometa. Države članice naj bi prešle na evropsko standardno nazivno tirno širino, povečale število tovornih vlakov dolžine 740 metrov in minimalno hitrost proge 160 kilometrov na uro za potniške vlake. Cilj je zagotoviti zadostno zmogljivost in nemoteno delovanje železniškega prometa brez prekinitev v celotnem evropskem omrežju. Kot je praksa pri tako obsežnih infrastrukturnih projektih, se stvari v nekaterih državah premikajo počasi zaradi različnih dejavnikov, od političnih do okoljskih in prostorskih, pa seveda gospodarskih in finančnih. Države, med njimi tudi Slovenija, se za večje infrastrukturne preboje zanašajo na evropska sredstva, vendar jim ne uspe slediti tempu, ki ga narekujejo prometno naprednejše države.
Evropski sistem upravljanja železniškega prometa naj bi torej uvedli na celotnem omrežju kot enotni evropski signalizacijski sistem. Z hitrimi vlaki naj bi povezali večja evropska mesta. Približno 60 odstotkov Evropejcev živi v metropolitanskih regijah in bi tako imeli neposreden dostop do hitre železnice, tudi v regijah, kjer danes hitrih železniških povezav sploh ni. Metropolitansko omrežje, če bi ga uvedli, bi znatno povečalo povpraševanje po železnici na razdaljah med 300 in 1.500 kilometri medsebojne oddaljenosti. Cilj je, da železnica do leta 2050 postane privilegiran način prevoza na evropskih dolgih razdaljah, zasebni motorizirani promet pa naj bi izgubil pomemben delež.
Govori se o potrojitvi hitrega železniškega prometa v Evropi. Ko bo infrastruktura vzpostavljena, bodo imeli milijoni ljudi na celini koristi od privlačnih povezav in hitrejših potovalnih časov. Železniške države v srednji in zahodni Evropi, še bolj pa v južni in vzhodni Evropi, bodo uživale prednosti tega sistema. A problemov je veliko, saj države različno hitro in uspešno nadgrajujejo obstoječo prometno infrastrukturo. Po vsej Evropi je treba zgraditi in posodobiti skupno 21.000 kilometrov prog. Poti, zasnovane za hitre železniške storitve, bi se skoraj potrojile s približno 11.300 kilometrov danes na približno 32.000 kilometrov do leta 2050. V novem omrežju naj bi vlaki dosegali hitrosti tudi do 300 kilometrov na uro. Težko si je kaj takega predstavljati na slovenski železnici, pa čeprav je cilj odmaknjen nekaj desetletij.
V Sloveniji že vse od osamosvojitve močno zaostajamo za povprečno razvitostjo železniške infrastrukture v Evropi. In to se še kar nekaj časa ne bo spremenilo, na Ministrstvu za infrastrukturo namreč priznavajo, da je za Slovenijo doseganje predpisanih ciljev razvoja TEN-T za osrednje omrežje precej ambiciozno: »Predvsem doseganje ciljev in tehničnih parametrov, predpisanih na področju železniškega omrežja, zaradi specifičnih geografskih značilnosti v okviru zadanih rokov in načrtovanih projektov ne bo mogoče, zato bo Slovenija, kot je napovedala med pogajanji, v okviru izjem poskušala najti elemente in pot za implementacijo sprejetih določb.«
Evropska komisija se pripravlja ne intenzivno posodabljanje evropskih jedrnih transportnih koridorjev TEN-T, na usklajevanje in poenotenje standardov na železniškem omrežju, slovenska država pa je naročila študijo, da bi pred Evropsko komisijo uveljavila izjeme. Če bodo sprejete, naši državi ne bo treba izpolnjevati določenih standardov, denimo na jedrnih koridorjih zagotavljati možnosti, da bi vozili vlaki, dolgi 730 metrov, z lokomotivo vred pa 750 metrov. Kot članico EU nas zavezuje tudi evropski zeleni dogovor, ki poziva, naj se 75 odstotkov notranjega tovora s cest preseli na železnico in celinske plovne poti. Če želimo v Sloveniji uresničiti dane zaveze, je treba povečati in izboljšati zmogljivosti tovornih terminalov, kar bo spodbujalo prevoz tovora z vlaki. Težava je ravno v pomanjkanju terminalov za kombinirani transport (pretovarjanje z vlakov na vlake in z vlakov na tovornjake). V Sloveniji imamo zdaj samo v Ljubljani tak terminal, kjer pa so tiri prekratki (520 oziroma 530 metrov) za sprejem daljših vlakovnih kompozicij. V Sloveniji bi potrebovali vsaj tri takšne terminale.
Kljub napredku pri razvoju omrežja za visoke hitrosti evropske železnice še vedno zaostajajo za cilji, ki jih je zastavila EU v okviru omrežja TEN-T. Slovenija sodi med države, ki so še daleč od napovedanih ciljev. Evropsko računsko sodišče je že leta 2020 opozorilo, da cilji verjetno ne bodo doseženi pravočasno, saj je čezmejno povezovanje še vedno pomanjkljivo. Za Slovenijo pa ni ovira samo infrastruktura, tudi gostota železniškega omrežja sama po sebi še ne zagotavlja kakovostnih storitev. Pomembni so tudi cenovna dostopnost, zanesljivost in pogostost povezav. Tudi velika mreža ni dovolj, če so cene vozovnic previsoke, zamude pogoste in frekvenca povezav prenizka. Slovenija bo torej morala prenoviti železniško infrastrukturo in ob tem izboljšati delovanje sistema javnih prevozov, ga pohitriti, povečati njegovo pogostost in ga nenazadnje poceniti.
Simon Smole
