Tako mlad pa že politik
Avstrijska ljudska stranka (ÖVP) je za svojega kandidata za kanclerja leta 2017 v tekmo poslala takrat 30-letnega zunanjega ministra Sebastiana Kurza. Ta je svojo politično pot začel leta 2003 v podmladku stranke. Pri 24 letih je postal državni sekretar za integracije. Decembra 2013 je postal najmlajši zunanji minister v zgodovini Avstrije. Kako se mlad politik meteorsko povzpne na najvišja mesta v svetovni politiki? So Macron, Trudeau in Kurz izjeme ali napovedujejo nov trend mladih politikov na najvišjih političnih funkcijah?
Kurz je vodenje ÖVP prevzel julija 2017 in istega leta postal kancler. Na drugi strani Atlantika je Justin Trudeau leta 2013 pri 43 letih prevzel stranko, dve leti kasneje pa jo je spektakularno povedel na oblast. Od začetka ga opisujejo kot kanadskega JFK. Ne samo zaradi videza, Kennedy je bil v ZDA drugi najmlajši predsednik, Trudeau je leta 2015 postal drugi najmlajši premier Kanade. Emmanuel Macron, vodja gibanja En Marche! (Naprej!), je pri 39 letih postal predsednik Francije. V anale francoskega političnega življenja se je zapisal kot najmlajši predsednik v zgodovini republike. Oznako »najmlajši« je odvzel Louisu-Napoleonu Bonaparteju, edinemu predsedniku Druge francoske republike, ki je ob imenovanju leta 1848 že imel štirideset let.
Tudi ženske zasedajo visoke politične položaje v rosnih političnih letih. Sanna Marin s 34 leti postala najmlajša ženska na čelu vlade na svetu. Ljudje so si jo zapomnili predvsem po naprednih idejah, recimo tisti o 24-urnem delovnem tednu, pri čemer je predlagala delo štiri dni na teden po šest ur na dan. Vse svoje politične uspehe redno dokumentira na družbenem omrežju Instagram, kjer deli tudi utrinke iz svojega zasebnega življenja. Pogosto dela selfije, mnogi jo zaradi aktivnosti na Instagramu primerjajo z mlado popularno ameriško kongresnico Alexandrio Ocasio-Cortez. Slednja je na demokratskih strankarskih volitvah v 14. newyorškem kongresnem okrožju pri 28 letih premagala starega političnega mačka, dolgoletnega kongresnika Joeja Crowleyja.
Zagotovo je prednost mladih politikov »novomedijska pismenost«, očitno pa je tudi hrepenenje volivcev po mladosti in svežini v politiki, ki je postala poklic večinoma starih belih moških. Lansko leto je tako španski premier Pedro Sánchez sredi mandata opravil obsežno rekonstrukcijo vlade, odstavil je nekatere svoje najpomembnejše ministre in jih zamenjal z ženskami. In to mladimi ženskami. Kar pet novih španskih ministric je mlajših od 47 let. Pred tem so ta mesta zasedali večinoma moški stari okoli 60 let.
Mladost sama po sebi ni odločilna za volilni uspeh teh politikov, je pa pomembna sestavina, saj simbolizira v prihodnost usmerjeno politiko in volivci mladim zaupajo, da bodo prevetrili status quo. Mladi politiki si podporo pridobivajo sami. Močno so prisotni na družbenih omrežjih, kar pomeni, da jim ni treba nikogar vprašati za dovoljenje, kaj smejo povedati. So v neposrednem stiku z podporniki, ki se instantno odzivajo na njihove politične in zasebne poteze.
Pred desetletji so bili primeri politikov, ki so se nenadoma, pred štiridesetim letom, povzpeli do najvišjih političnih funkcij v državi, redkejši. Razlog niso zgolj družbena omrežja, ampak strankarski mehanizmi v večini večjih in uveljavljenih političnih strank. Če želiš narediti kariero v močni stranki, se ponavadi sprva preizkusiš na občinski in regionalni ravni. Šele serija volilnih uspehov in podpora pravih ljudi te izstreli med kandidate za državne funkcije. Najboljši primer tega je funkcija generalnega sekretarja stranke. Gre za pozicijo v stranki, kjer se utrjuje politični profil izbranca in predstavlja obvezno stopničko do funkcij na vrhu stranke ali državne politike. Strankarske organizacije imajo danes vse več težav s pridobivanjem novih mladih, sposobnih in izobraženih članov, ki so pripravljeni potrpežljivo čakati na priložnost. Ti se raje napotijo v gospodarstvo ali vstopijo v novejše ali manjše stranke, v katerih je manj konkurence, a je tudi možnost za volilni uspeh manjša. Nove, manjše stranke, ki nimajo vzpostavljene kadrovske strukture, so bolj dovzetne za nove in mlade politične obraze. Takšen primer je Marina Weisband, političarka, ki je pri 24 letih zasedla enega od vodilnih položajev v nemški Piratski stranki.
Pri nas se zdi, da se v državno politiko pride po klasični poti. Najprej si član političnega podmladka, potem sledi mandat v parlamentu, kasneje pa, če je stranka uspešna in je dovolj časa pri koritu, dobiš kakšno funkcijo v državnem aparatu ali celo postaneš minister. Seveda gre za majhno število političnih izbrancev, med katerimi se tu in tam najdejo mladi politiki. Ko je Zoran Thaler prvič prevzel funkcijo zunanjega ministra, je bil star 33 let. Janez Janša je v Peterletovi vladi postal republiški sekretar za ljudsko obrambo pri 31 letih. Katarina Kresal je pred leti prevzela LDS, ko jih je štela 34. V novi vladi bo minister za solidarno prihodnost koordinator Levice Luka Mesec, ki je star 35 let. Ne pozabimo na »nov obraz«, ki je prevzel krmilo slovenske vlade pri Napoleonovih letih. Marjan Šarec je bil namreč leta 2018 star dobrih 40 let, ko je postal premier.
Zaupanje v politiko iz dneva v dan pada. Kljub temu da se statistike razumevanja politike zvišujejo, kar dve tretjini mladih menita, da politiki ne nagovarjajo njihovih interesov. Čeravno naj bi mladi politiki imeli podporo mladih, saj znajo nastopati na družbenih platformah in delujejo neobremenjeno, pa ti večinoma še zmeraj nagovarjajo starejšo populacijo, saj mladi sploh ne računajo več na to, da bo politika rešila njihov položaj. Delajo po svoje, sami rešujejo svoja življenja, kot vedo in znajo. Eni zaradi družbene klime odhajajo v tujino, vsi pa se izogibajo političnim strankam, saj v njih vidijo izvor svojih problemov.
