Prostori znanja

Jorge Luis Borges v svoji noveli Babilonska knjižnica vesolje primerja z neskončno veliko knjižnico, sestavljeno iz neskončnega števila šesterokotnih galerij, iz katerih pogled sega v brezkončna nadstropja. Kljub temu, da se prvotno v Borgesovi zgodbi pojavi težnja po iskanju knjige vseh knjig, je bolj kot to prispodoba iskanja univerzalnega spoznanja. Vesolje upodobi kot neskončno knjižnico, kjer je tudi sam »kot vsi ljudje iz Knjižnice v mladosti potoval; taval sem, iščoč neko knjigo, nemara katalog katalogov; zdaj, ko moje oči komaj razbirajo, kar pišem, se pripravljam na smrt nedaleč od rodnega šesterokotnika. Ko bom mrtev, se bodo že našle usmiljene roke in me pahnile čez ograjo; moj grob bo brezdanji zrak; moje telo bo dolgo strmoglavljalo, se razkrajalo in razpadalo v vetru, raznihanem od padanja, ki je neskončno. Trdim, da je Knjižnica brezkrajna.«

Prostor knjižnice se zaradi digitalizacije znanja spreminja, a kljub temu ostaja prostor izmenjave in srečevanja. Knjižnice s svojo prispodobo univerzalnega spoznanja oblikujejo kulturna okolja in spodbujajo krepitev dialoga v skupnostnih prostorih. Takšno knjižnico najdemo v Mexico Cityu, enemu največjih, najbolj onesnaženih in agresivnih urbanih prostorov na planetu. Santa Maria La Ribera je pred gradnjo knjižnice Vasconcelos slovela kot ena od najbolj nevarnih sosesk na severu mesta, kjer so se zaradi podkupovanja in preprodaje mamil zlahka udomačili narko karteli. Objekt, ki ga je arhitekt Alberto Kalach povezal s propadlim botaničnim vrtom, je pospešil proces urbane regeneracije soseske. Bralni prostori knjižnice omogočajo različne aktivnosti in povezavo s prej nepovezanimi univerzami in šolami soseske. V mestu so pred skoraj desetimi leti uvedli tudi novo javno prometno povezavo, ki je omogočila lažji in hitrejši dostop med severnim in južnim delom mesta. Tovrsten primer gentrifikacije v tem kontekstu omogoča oblikovanje skupnih površin, kjer se ulice ponovno vračajo uporabnikom.    

V Labinu se je za potrebe knjižnice udejanjil drugačen primer revitalizacije sicer popolnoma zapuščenega industrijskega kompleksa. Mestna knjižnica je svoje prostore zavzela v nadzemnih industrijskih prostorih nekdanjega labinskega premogovnika. Tamkajšnji rudnik so zaprli v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar se v nevarnih in zapuščenih industrijskih objektih zaradi zaščite kompleksa kot industrijske dediščine vrsto let ni nič zgodilo. Arhitekti pisarne Skroz so z arhitekturno izvedbo knjižnice v zapuščenem industrijskem kompleksu z njegovo ponovno uporabo ustvarili nove vsebine in s tem omogočili kvaliteten razvoj širšega območja mesta. Na podoben način lahko izpraznjeni objekti s prenovo dobijo nov potencial, kar dokazuje tudi rekonstrukcija v sklopu južnega roba srednjeveškega Celja. Z interpolacijo knjižnice v prazno strukturo se je vzpostavil družabni prostor med prej propadajočo strnjeno mestno pozidavo, reko Savinjo in mestnim parkom. Knjižnica s svojimi vsebinami predstavlja pomemben vsebinski generator revitalizacije starega mestnega jedra. 

Ljubljanski primer NUK II že več kot štirideset let pušča praznino, ki zeva v centralnem delu mesta. Arhitekt Matevž Čelik, državni sekretar na Ministrstvu za kulturo, je ob napovedi vlade o gradnji NUK II v prihodnjem letu dejal, da so »imele v zgodovini knjižnice progresivno vlogo. Bile so tihi nosilci družbenih sprememb. In to vlogo imajo tudi danes. Lahko smo ponosni, da kot narod vlagamo v knjižnice. Gre za zgradbe, ki so tudi kot arhitektura obeležile našo zgodovino. Na prvem mestu seveda NUK, ki so jo po Plečnikovih načrtih postavljali v času svetovne gospodarske krize v tridesetih letih, pa vse do samostojne Slovenije. Nove stavbe splošnih knjižnic po vsej Sloveniji so tiste, ki najbolj nazorno pričajo o tem, v kaj je država vlagala javna sredstva. Tudi zato je projekt izgradnje drugega NUK tako pomemben.«

V Kopru se osnova za univerzitetno knjižnico pravzaprav pripravlja že od leta 2003. Na izjemno subtilen način so pri prenovi Armerije in Foresterije v Kopru arheologi odkrili zgodovinske plasti objekta, arhitekti Plus minus 30 pa so ga s prezentacijo v knjižnično-čitalniškem prostoru na najboljši možni način ponudili Fakulteti za humanistične študije. Na žalost do ustreznih arhitekturnih interpolacij s prostorsko umestitvijo univerzitetne knjižnice ni prišlo in se danes kaže potreba po oblikovanju tako arhitekturnega kot tudi vsebinskega koncepta sodobne knjižnice, ki bo povezovala univerzo z mestom. Ne smemo pozabiti, da mora biti knjižnica povezana z mestnimi uporabniki na nivoju spremljevalnih vsebin, dogodkov in aktivnosti, ki jih mora v vsakodnevnem življenju ponujati mestnim uporabnikom. Na tej točki se sprašujem ali je nekdanji objekt kina v centru Kopra res ustrezen objekt za prenovo s tako kompleksno vsebino in ali ne bi tega dela raje prepustili arhitektom, ki bi z ustreznimi preveritvami v okviru javnih arhitekturnih natečajev predlagali ustrezne in strokovne umestitve programa knjižnice s prenovo ustreznega objekta, da ne bomo čez deset let za knjižnico iz sedaj predlagane kinodvorane iskali novo lokacijo?

Boštjan Bugarič