Ali princ Harry sanja običajne sanje?
Povprečnega slovenskega bralca izid avtobiografije princa Harrya sredi hladnega januarja najverjetneje ni premaknil niti za ped stran od toplote domačega ognjišča. A vtis, ki ga puščajo mediji, je nasproten: kot da smo vsi nestrpno čakali na intimne podrobnosti britanske kraljeve družine in da smo iz vrst pred zdravstvenimi domovi neopazno zdrsnili v kolone pred knjigarnami. Kdo je komu kaj očital in kdo je koga kako udaril? Britansko telenovelo modre krvi prežvekujejo jeziki od mestnih trgov do vaških gostiln! No, jasno je, da temu ni tako. Pravzaprav je vprašanje, ki se poraja, prav to – čigavi so jeziki, ki vendarle opletajo s princi in kraljičnami? In čemu?
Odkar človeške družbe poznajo delitev na vladane in vladajoče, je ta razlika določala interese različnih družbenih skupin. In vselej je bila pospremljena s skupkom predstav oziroma ideologijo, ki je ta razmerja predstavljala tistim, ki so vanje vpeti. Skozi zgodovino se ta razmerja spreminjajo, a spreminjajo se tudi ideologije – včasih kar neodvisno od realnih razmerij. Serija predstav, ki se zvrstijo v nekem času, tako nima nujno povsem jasne povezave z istočasnimi spremembami oblastnih razmerij, pa vendar se jih vsakokratna ideologija trudi na nek način predstavljati.
Toliko bolj so zato zanimivi primeri zgodovinskih prežitkov ali anahronizmov, ki v sebi tujih zgodovinskih okoliščinah iščejo svoje mesto pod soncem. Eden takšnih prežitkov je nedvomno kraljeva družina, ki v kontekstu sodobne parlamentarne demokracije uživa visoko mero privilegijev, simbolnih, administrativnih in ekonomskih. Povsem simbolna vloga britanskega monarha je rezultat daljšega zgodovinskega procesa, v katerem je kralj izgubljal moč v razmerju do parlamenta, a obenem obdržal svoj prestiž, poseben status ter lastnino, ki je določena v skladu s tem statusom.
Ta proces je v resnici proces spremembe strukture oblasti, ki v temelju določa oblike institucij, način porazdelitve proizvedenega bogastva ter navsezadnje tudi vlogo, ki jo imajo posamezniki v družbi. V času, ko so še živela klasična kraljestva, so bili kralji posamezniki, katerih privilegij se je najpogosteje prenašal z očeta na sina po liniji, ki se je pričela v mitičnem času med samimi bogovi. Kralj je v ideološkem smislu zavzemal mesto, ki mu je bilo dano od boga, v realnosti pa je s svojo diplomatsko, ekonomsko ali vojaško močjo moral ohranjati ravnovesje med različnimi skupinami, plemeni ali knezi.
Ideologija je v takšnem družbenem kontekstu kralja predstavljala kot močnejše bitje, ki ni enako sleherniku. To so utelešala tudi stroga pravila obnašanja, ki so jim morali slediti podaniki in ki so se nanašala predvsem na postopke naslavljanja ter prepovedi bližine ali dotika. Kralj ni bil del ljudstva, ni bil predstavnik in njegova naloga ni bila slediti kakšnemu višjemu kolektivnemu cilju. Tako se tudi ideologija ni mogla izogniti konfliktni naravi med kraljem in njegovimi podaniki, le da je kralj bil prikazan kot močnejši, kar je opravičevalo smiselnost podreditve.
A kaj se zgodi, ko se doba kraljev konča? Natančneje, kaj se zgodi, ko kraljevi rod kljub koncu svoje dobe živi dalje? Še posebej v primeru, če kraljevi družini uspe obdržati del nekdanjih privilegijev? Vprašanje je pravzaprav tole: kako v demokratičnem sistemu, ki temelji na ustavni enakopravnosti in ki vsaj načelno zagovarja enake možnosti, upravičiti obstoj majhne skupine ljudi, ki imajo izjemne privilegije in so se na svojih mestih znašli po naključju svojega rojstva?
To je mogoče upravičiti le z ideologijo. A sedaj stara ideologija iz časov despotizma nima več nikakršne moči, vsaj ne v splošnem družbenem smislu. Da je kralj nedotakljiv in da je nadzemeljsko bitje, ki je samo po sebi vredno več od ljudstva, so ideje, ki kraljevi družini ne bi dolgo omogočale davčnih olajšav ter praznjenja britanske javne blagajne. Kraljevski rod je zato potrebno ukleščiti nekam med sodobne ideologije. Torej ideologije individualizma, enakosti, demokracije.
Kdo je princ Harry? On je Harry, eden izmed nas, ki pa se je znašel – ne po svoji krivdi – na mestu, na katerem se je znašel. In to mesto mu ne ustreza povsem. Kot slehernik ima probleme s svojo družino (saj je drugi, »rezervni« sin), z ljubeznijo (saj njegova izbranka zaradi statusa ne ustreza njegovi družini), z vestjo (saj je v Afganistanu pobil 25 ljudi). Zato je ves čas na robu tega, da se družini in privilegijem odpove, sedaj pa se je z avtobiografijo odločil povsem razgaliti in odkriti tančico osebnih odnosov najbolj pomembne družine v Združenem kraljestvu.
In prav s slednjim smo dobili zadnjo sestavino za to čudno britansko ideološko mineštro. Če bi bil Harry dejansko le Harry, se nikomur ne bi dalo brati o tem, kako se je nekoč zravsal z bratom. A ker je princ, ker nosi to popolnoma prazno oznako, ki nima nobene resne vrednosti v zahodnih družbah, so njegovi osebni odnosi, on sam, vendarle izvzeti iz običajnega. Da pa bi ta prazna posebnost obstala, je potrebno zajahati spektakelsko funkcijo sodobnega medijskega sistema. To je namreč še poslednje, kar lahko upraviči parazitizem te naključne skupine posameznikov. Če medijskemu stroju uspe ta življenja ljudem predstaviti kot pozornosti vredna, potem je opravil svojo nalogo.
