»Vsekakor je problematično to, da si onesnaževalec lahko meritve naroči in plača sam, saj se upravičeno poraja dvom v kredibilnost takšnih meritev.«

Tokratni sogovornik je predsednik društva za naravovarstvo in okoljevarstvo Eko krog Jure Vetršek,  raziskovalec in projektni vodja na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani, ki se že več kot 15 let ukvarja s projekti učinkovite rabe obnovljivih virov energije. Diplomiral je na Fakulteti za strojništvo, po magisteriju na interdisciplinarnem študiju varstva okolja na Univerzi v Ljubljani je magistriral še na islandski RES – The School for Renewable Energy Science. 

Društvo Eko krog, v katerem intervjuvanec trenutno deluje, je sopobudnik predloga zakona o varstvu okolja, s katerim bi rešili dolgoletno akutno problematiko, ki je politika v zadnjih tridesetih letih ni želela ali znala rešiti. Zakon želijo predložiti v parlament, ko bodo zbrali dovolj podpisov za izenačitev mejnih vrednosti sežigalnic in sosežigalnic odpadkov.

Leta 2022 je tudi Zdravniška zbornica zahtevala izenačitev mejnih vrednosti sosežigalnic s sežigalnicami odpadkov. Po dolgoletnih izkušnjah z vsemi vladami do sedaj so pri Eko krogu spoznali, da so interesi kapitala močnejši od vseh ostalih, o čemer govorijo tudi v pričujočem intervjuju. S predlogom novele zakona si želijo izboriti le pravico do zdravega življenjskega okolja, ki nam jo vsem, vsaj na papirju, zagotavlja Ustava republike Slovenije. Na koncu pozivajo prebivalce Slovenije, naj oddajo podpis podpore spremembam zakonodaje tudi sami. Podpisi se ravno v dneh, ko je nastajal intervju, zbirajo po vsej državi. Cilj je zbrati 5000 podpisov, kar omogoča vložitev predloga zakona v Državni zbor.

Intervju se sicer bere kot pogovor s kolektivom, saj so odgovori podani v množini. Na ta način želijo bralcu sporočiti, da gre za napor številnih družbenih aktivistov s ciljem ozavestiti ljudi in spremeniti zakonodajo. 

O onesnaževanju doline Soče se govori že leta, a se razmere ne izboljšujejo. Ste ravno v procesu zbiranja podpisov v okviru kampanje: Naj Anhovo zadiha. Kaj je glavni namen predlaganih sprememb zakona, ko gre za zmanjševanje onesnaževanja okolja v dolini reke Soče? Kaj konkretno se bo spremenilo, če bo zakon sprejet?

Z udejanjenjem zakona se bo zmanjšala količina onesnažil, izpuščenih v okolje, ter izboljšal nadzor.  Ključna težava je, da so za naprave za sosežig odpadkov, tako imenovane sosežigalnice, določeni milejši standardi kot za sežigalnice. Pojavljajo se razlike med različnimi vrstami onesnaževalcev glede na dovoljene mejne vrednosti, kar vodi v diskriminacijo med prebivalci in prebivalkami Republike Slovenije. Prebivalci, ki živijo v bližini določenih naprav za sosežig, so izpostavljeni precej višjim emisijam nevarnih snovi kot prebivalci v bližini sežigalnic. S predlaganimi spremembami in dopolnitvami zakona se te razlike odpravljajo in standardi naprav za sosežig odpadkov se izenačujejo s standardi za sežigalnice.

Ne moremo pa tudi mimo zgodovine onesnaženja tega okolja zaradi pretekle proizvodnje azbesta, za katere posledicami ljudje tam umirajo še danes. Vsa zdravstvena priporočila pravijo, da bi se morali bolniki z azbestozo izogibati vsakemu nadaljnjemu obremenjevanju pljuč ter živeti v čistem in zdravem okolju. V takšnih okoljih bi še posebej moralo veljati načelo previdnosti.

Previdnostno načelo nalaga, da se politika ali ukrep ne smeta izvajati, če obstaja možnost, da bi lahko povzročila škodo javnosti ali okolju in če o vprašanju, politiki ali ukrepu še ni nobenega znanstvenega soglasja. Prav tako nalaga, da je uvajanje novih tehnologij, proizvodnih postopkov in proizvodov ali izvedba drugih posegov v okolje dopustna le, če ob upoštevanju stanja znanosti in tehnike ter možnih varstvenih ukrepih ni pričakovati nepredvidljivih škodljivih učinkov na okolje ali zdravje ljudi. O škodljivih vplivih nižjih okoljskih standardov za naprave za sosežig, kot veljajo za sežigalnice, ne obstaja zgolj dvom o ustreznosti take ureditve, ampak obstaja praktični konsenz zdravstvene in okoljske stroke, da je taka ureditev škodljiva, kar zahteva takojšnje ukrepanje.

Toda pobudo za izenačitev mejnih vrednosti med sežigalnicami in napravami za sosežig so civilne iniciative podale že večkrat, zakaj politika ni izenačila pogojev? Zakaj na Ministrstvu za okolje, podnebje in prostor ne sprejmejo vaših argumentov, če so ti tako očitni in neizpodbitni?

Trenutno veljavna uredba in zakon sta v slovenski pravni red prinesla zgolj minimalna določila direktive. Pri določanju mejnih vrednosti zakonodaja sledi najvišjim dovoljenim mejnim vrednostim emisij snovi v zraku. Republika Slovenija ni izkoristila možnosti, da najvišje dovoljene mejne vrednosti določi strožje z namenom zaščite zdravja ljudi.

Salonit Anhovo je po zadnjih dostopnih podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) leta 2021 v zrak spustil 50 kilogramov živega srebra. Slovenske cementarne imajo pri živem srebru kar nekaj odpustkov. Tako jim ga ni treba meriti trajno, pač pa zadostujejo občasne meritve na primer dvakrat letno, trikrat po trideset minut. Povprečna vrednost tako izvedenih meritev emisij živega srebra ne sme preseči 0,05 miligramov na kubični meter (mg/m³). Dnevne ali letne povprečne mejne vrednosti emisij niso predpisane. Občasne meritve so napovedane vnaprej in podjetju dajejo dovolj časa, da se nanje pripravi z ustrezno mešanico surovin, goriva in volumskim pretokom dimnih plinov. Višje emisije iz cementarne pomenijo tudi večje koncentracije živega srebra v okolici.

V Avstriji se emisije živega srebra iz cementarn s sosežigom merijo trajno. Nemška zakonodaja od cementarn, ki sosežigajo odpadke, trajni monitoring zahteva že od leta 2000. Polurna mejna vrednost je enaka kot v Sloveniji. Dodatno pa je postavljena dnevna mejna vrednost 0,03 mg/m³. Kadar v cementarni več kot 40 odstotkov toplotne moči nastane iz nevarnih odpadkov (ob upoštevanju določenih omejitev), je v Nemčiji predpisana še mejna letna vrednost 0,01 mg/m³.

Stališč in mnenj Ministrstva za okolje, podnebje in prostor ne moremo komentirati, predlagamo, da se z vprašanjem obrnete nanje. 

Lahko še malo podrobneje primerjate emisijske podatke za Salonit Anhovo s tistimi, ki jih objavljajo sežigalnice? Imate kakšne dokaze, da moramo dvomiti v merilne naprave trajnih emisij, glede na to, da meritve naroči in plača podjetje samo?

Konkretno imajo naprave za sosežig odpadkov, kot je cementarna Salonit Anhovo, dovoljene višje mejne vrednosti emisij nekaterih zdravju škodljivih snovi v zrak v primerjavi s specializiranimi sežigalnicami odpadkov, kot je sežigalnica Toplarna Celje. Mejne vrednosti za sosežigalnice v primerjavi s sežigalnicami so dovoljene v višjih razmerjih: sosežigalnicam so dovoljene trikrat višje mejne vrednosti celotnega prahu in 2,5-krat višje mejne vrednosti dušikovih oksidov. V primeru ogljikovega monoksida (CO) za sosežigalnice mejne vrednosti sploh niso določene. Polurne koncentracije v izpustih cementarne Salonit Anhovo večkrat presegajo 1000 mg/m³, medtem ko je za sežigalnice mejna polurna vrednost postavljena desetkrat nižje, pri 100 mg/m³. Pomembno je opozoriti, da je volumski pretok dimnih plinov v cementarnah veliko večji kot v specializiranih sežigalnicah odpadkov. Cementarna Salonit Anhovo ima maksimalni volumski pretok dvajsetkrat večji kot sežigalnica v Celju. To pomeni, da so prebivalci v bližini sosežigalnic izpostavljeni večjim celokupnim izpustom nevarnih snovi v zrak, kar ima lahko hude negativne posledice za tla, vode in okolje ter večje škodljive vplive v primerjavi z vplivi na prebivalce v bližini sežigalnic.

Vsekakor je problematično to, da si onesnaževalec lahko meritve naroči in plača sam, saj se upravičeno poraja dvom v kredibilnost takšnih meritev. Civilna družba je glede tega v zadnjih letih že večkrat predlagala spremembe, a se do danes ni spremenilo nič. 

Kako je v cementarni z doziranjem odpadkov? Obstaja sistem za avtomatsko regulacijo doziranja odpadkov glede na postavljeno mejo? Kako to deluje in ali ste zaznali kakšne nepravilnosti v delovanju?  

Tehnične možnosti obstajajo preko SCADA nadzornih sistemov tovarne, ki bi lahko dozirali odpadke (samo po količini, ne po sestavi) glede na izmerjene emisije. Če je ta sistem implementiran in kako dobro deluje, pa ni popolnoma jasno.

Kaj od škodljivih snovi se emitira v ozračje v največji količini in na kakšen način škodi zdravju tamkajšnjih prebivalcev?

Naprave za sosežig negativno vplivajo na okolje in na zdravje ljudi, ki živijo v njihovi neposredni bližini. Trenutni zakon in uredbe omogočajo dvojne standarde in napravam za sosežig omogočajo kurjenje ogromnih količin odpadkov pod nižjimi standardi. To vodi v uničevanje okolja na že tako degradiranih območjih in še dodatno prizadene lokalne prebivalce in prebivalke, ki živijo blizu sosežigalnic. 

Sosežigalnica kuri odpadke in tako v zrak sprošča trde delce PM10 in PM2,5, ultrafine delce, dušikove okside, žveplov dioksid, klorovodikovo in fluorovodikovo kislino, dioksine in furane, benzen, policiklične aromatske ogljikovodike, živo srebro, težke kovine in radioaktivne izotope.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) benzen uvršča med rakotvorne spojine prve nevarnostne skupine, pri katerih ni varne meje izpostavljenosti. Slovenska okoljska zakonodaja ga uvršča v tretjo nevarnostno skupino. Če bi benzen umestili v prvo nevarnostno skupino, bi bila na letni ravni dovoljena emisija benzena en kilogram. Po zadnjih dostopnih podatkih ARSO je Salonit Anhovo leta 2021 v zrak izpustil 2108 kilogramov benzena.

Nekatere snovi v emisijah – kot so denimo dioksini in furani – so nevarne za zdravje pri izredno majhnih količinah, zato primerjava posameznih snovi glede na emitirano količino ne pove veliko. Dovoljene mejne vrednosti se določajo za vsako snov posebej, vendar to ne pomeni, da emisije pod temi vrednostmi nimajo vpliva na zdravje. Praktično nemogoče pa je določiti vpliv dolgoročne izpostavljenosti skupni mešanici vseh teh nevarnih snovi na človekovo telo. 

V Salonitu Anhovo pa ob lastnih izpostavljajo tudi nedavne analize Agencije za okolje, ki jih je na pobudo občanov naročila občina Kanal ob Soči, ki kažejo, da je kakovost zunanjega zraka v okolici cementarne dobra. Kako to komentirate?

Kaj je dobra kakovost zunanjega zraka je relativen pojem, odvisen od tega, s čem se primerja. Zasledili smo, da Salonit Anhovo kakovost zunanjega zraka primerja s kakovostjo zunanjega zraka v Ljubljani. Leta 2022 je Evropska agencija za okolje objavila rezultate letnih merjenj kakovosti zraka v 344 evropskih mestih v zadnjih dveh letih. Ljubljana je zasedla šele 279. mesto z zaključkom agencije, da ima Ljubljana zelo slabo kakovost zraka. Spomnimo še, da je Salonit Anhovo še leta 2020 trdil, da je kakovost zraka v Kanalu ob Soči primerljiva s kakovostjo zraka v Bovcu in Bohinju. 

Kako je z nadzorom sosežiga v cementarnah? Kako nadzor izvajajo inšpekcijske službe in kaj pravijo njihova poročila? Gredo vaši predlogi tudi v smeri predrugačenja in/ali izboljšanja nadzora?

Eden od poglavitnih okoljskih problemov v Sloveniji so v tem trenutku količine emisij, nadzor nad emisijami v napravah za sosežig in predvsem nižji standardi za naprave za sosežig. Za različne snovi so določene različne mejne vrednosti in različne frekvence monitoringa. Za naprave za sosežig odpadkov so določene le dnevne mejne vrednosti. Za sežigalnice veljajo strožja pravila in morajo biti emisije znotraj mejnih vrednosti na vsake pol ure in v skupnem dnevnem povprečju. Za sosežigalnice pa se izračuna zgolj dnevno povprečje, tako se lahko zgodi, da pride do večurnega bistvenega preseganja mejnih vrednosti emisij. Emisije iz sežigalnic in naprav za sosežig so nevarne za okolje in zdravje okoliških prebivalk in prebivalcev, vendar je teh v primeru sežigalnic bistveno manj.

Predlog zakona podrobneje določa obratovalni monitoring. Uvaja se določba, da se na vseh večjih izpustih naprave izvaja enak obratovalni monitoring kot na glavnem izpustu. Kot večji izpusti so opredeljeni izpusti, ki imajo največji prostorninski pretok odpadnih plinov večji kot 100.000 kubičnih metrov na uro.

Dopolnitev se predlaga, ker je nadzor nad tako velikimi izpusti z vidika sorazmernosti in možnega negativnega vpliva izpustov na okolje in zdravje ljudi nujen. Predlaga se povečanje frekvence poročanja o obratovalnem monitoringu iz letne v mesečno, kar je nujno z vidika ustreznega nadzora in preglednosti delovanja onesnaževalca. 

Prav tako se predlaga podrobnejša določitev načina poročanja podatkov o obratovalnem monitoringu občini, na območju katere obratuje povzročitelj obremenitve. Predlaga se, da se podatki občini posredujejo v isti obliki in na isti način, kot se sporočajo ministrstvu. Podrobnejša določitev je nujna z vidika transparentnosti in varovanja zdravja ljudi in preprečevanja prekomernega onesnaževanja okolja, saj v praksi prihaja do neustreznega poročanja. Obstajajo primeri, kjer občini niso dostopni vsi oziroma celoviti podatki, iz katerih bi lahko ugotavljala dejansko stanje.

Predlog zakona prekvalificira kršitve pri zagotavljanju obratovalnega monitoringa iz lažjega prekrška v prekršek ter ga na novo opredeli na način, da kot prekršek šteje, če povzročitelj obremenitve ne zagotavlja obratovalnega monitoringa, če ne upošteva pogojev za obratovalni monitoring, ali ne sporoča podatkov obratovalnega monitoringa ministrstvu in občini najmanj enkrat mesečno, ali ne objavlja podatkov trajnih meritev v živo na svoji spletni strani.

Salonit Anhovo večino dobička  ustvari s sežiganjem smeti, kar seveda pomeni, da je sežiganje odpadkov velik posel. Vedno se vse začne in konča pri denarju. V primeru, da bo predlog sprememb zakona o varstvu okolja sprejet in bodo standardi izenačeni, obstaja velika verjetnost, da bo zaradi nekonkurenčnosti Salonit Anhovo celo prenehal z obratovanjem. Je za dosedanji neuspeh civilnih iniciativ kriva sprega kapitala in politike? Zakaj bi bilo tokrat drugače?

Poudarjamo, da namen sprememb zakona ni zaprtje cementarne, ampak izenačitev mejnih vrednosti s namenskimi sežigalnicami. Menimo, da je glede na izkazane dobičke cementarne verjetnost zaprtja zaradi strožjih pogojev zanemarljiva. 

V Salonitu pravijo, da bi emisije lahko znižali z nakupom dodatnih naprav, a bi to vplivalo na ceno cementa. Naj spomnimo: Salonit je imel lani 23 milijonov čistega dobička. Sprašujemo se, zakaj podjetje dobička ne nameni nakupu teh naprav ter s tem zmanjša svoj vpliv na občutljivo okolje, v katerem posluje? 

Za izenačitev mejnih vrednosti med sosežigalnicami in sežigalnicami bi lahko katerakoli vlada do sedaj samo spremenila ustrezno uredbo na katerikoli od svojih sej. Pa tega niso storile pretekle vlade in tudi ta vlada ne. Po naših dolgoletnih izkušnjah so interesi kapitala močnejši. Edini mehanizem, ki ga imamo državljani in civilna družba na voljo, je 5000 podpisov podpore za vložitev zakona v Državni zbor. Zato prebivalce Slovenije pozivamo, naj oddajo podpis podpore spremembam zakonodaje, ki bo pomenil začetek konca agonije prebivalcev spodnje Soške doline.

Kako pa so se na vaše predlagane spremembe zakona o varstvu okolja odzvale poslanske skupine?

Pobudo podpirajo številne organizacije, od političnih strank tudi izvenparlamentarna stranka Vesna.

Simon Smole