Razbijamo tabuje: Domen Kokalj

Domen Kokalj je vodja sprejemne pisarne na Žalah, kjer opravijo nekaj manj kot tri tisoč pogrebov in kar nekaj več kot štirinajst tisoč upepelitev na leto. V to delo ga je pripeljal splet okoliščin, opravlja pa ga že več kot trideset let. Njegov delovni dan je sestavljen iz nadzora nad vsem, kar se dogaja s pokojnikom – od prevzema umrlega, do tega, da se ga pripelje na Žale, upepelitve, izvedbe pogreba, priprave groba in položitev žare oziroma krste v grob. 

Kljub temu, da to nadzira en človek, so naloge strogo ločene in vsak del procesa opravi drug človek – v sprejemni pisarni se dogovarjajo za pogrebe in prevzemajo naročila, vozniki urejevalci pokojnikov so tisti, ki gredo po umrlega. Včasih domov, včasih v bolnišnico ali pa na cesto, železniške tire … pokojnika položijo v krsto in ga odpeljejo, kamor je naročeno. Potem so tukaj upepeljevalci, ki imajo troizmensko delo, od katerih so najbolj poznani pogrebci, ki organizirajo in izvedejo pogreb, grobarji skopljejo jamo, pogrebci v jamo spustijo pokojnega in potem jo grobarji zakopljejo: »Upepeljevalci imajo profil elektrotehnika zaradi tehničnih zadev, ki jih morajo poznati – od kontrole peči, računalnikov in tako dalje. To niso ljudje, ki bi se bili sposobni dogovarjati za organizacijo pogreba. Verjetno je od vseh najtežje delovno mesto voznik, urejevalec pokojnikov. Sicer tudi v sprejemni pisarni ni lahko, ko vsak dan vidiš bolečino svojcev, urejevalci pokojnikov pa morajo včasih, če na primer nekoga povozi vlak, pobirati kose človeškega telesa po tirih. Za to moraš imeti dober želodec. Mogoče niso najboljši v komunikaciji, so pa dobri v drugih stvareh. Upepeljevalec dobi zapečateno krsto in ne predstavljam si, da bi ta tip človeka pobiral truplo. Vsak ima svoje, kar počne, in rotacij delovnih mest pri nas ni.«

Smrt svojca je eden najhujših trenutkov v življenju

Kljub temu, da je bil tisti dan, ko sva sedela v glavni pisarni, na Žalah vsake pol ure pogreb, pa z vsakim delajo tako, kot da je edini, pove Kokalj: »Pogreb je za svojce edinstven, edini, in tako mora biti tudi speljan. Z vsakimi svojci delamo, kot da so samo oni. Vsako delo, ki ga opravljaš, moraš opravljati rad. Vsi, ki se ukvarjamo s pogrebno dejavnostjo, ne gledamo na to kot na neko umazano, grdo delo, ampak da pomagamo sočloveku ob najhujšem trenutku, ko izgubi svojega bližnjega in mu omogočimo, da se od njega dostojno poslovi.«

Ta vrsta dela je danes videna precej drugače kot včasih, ko so bili odrinjeni na rob družbe. Danes se odnos spreminja, razloži Domen, čeprav najbolj takrat, ko pride do tega, da jih ljudje potrebujejo: »Najprej smo tisti, s katerimi nihče ne želi imeti nič, ko pa ljudje ugotovijo, kaj dejansko počnemo, koliko bremena jim odnesemo, pa drugače pogledajo na nas. Smrt svojca je eden najhujših in najbolj stresnih trenutkov v življenju, ne glede na to, kako pripravljen si nanjo. Tudi jaz, na primer, ko sem imel smrt v družini, sem to čisto drugače doživljal, kljub temu, da sem v tem delu že toliko časa.«

Lahko se ti zgodi danes, pred tretjo popoldne

Ko si s smrtjo obkrožen cel dan, se hitro pokaže, ali lahko smrt sprejmeš kot del življenja in ali lahko takšno delo preneseš ali ne. Predvsem je pomembno, da si čustveno stabilen človek in da ne prevzemaš bolečine svojcev nase. Kljub temu, da ohraniš empatijo, moraš strogo ločevati zasebno življenje od službe: »Mi življenje živimo na drugačen način, mogoče bolj polno, ker se zavedamo svoje minljivosti. Zdaj smo mladi, razmišljamo, da gremo jutri v službo, v petek na morje in podobno. Ampak jaz se zavedam, da je možnost, da se to ne bo zgodilo. Da ne umirajo samo tisti, ki so stari devetdeset let ali močno bolni. Lahko se zgodi tudi tebi – danes pred tretjo popoldne.«

Če imaš srečo, poudarja Domen, se z organiziranjem pogreba srečaš dvakrat do štirikrat v življenju. Vendar oni vedo, da to ne drži popolnoma, da se tragedije dogajajo. Na to se moraš navaditi in sprejeti, da na to nimaš vpliva: »Vpliv pa imaš na svoje življenje in odnose sedaj. Kolikokrat vidim skregane družine in ljudi, ki jim je žal, ker svojcem niso ob pravem času povedali vsega, kar so jim želeli. Ker z njimi niso preživeli več časa. Zato je treba to narediti danes. Ko si vsakodnevno s tem v stiku, začneš na svet gledati malo drugače.«

In življenje teče dalje

Odnos do smrti se spreminja, vedno bolj jo odrivamo stran od sebe. Včasih so skupaj živele različne generacije, imeli smo odnos do starejših ljudi in seznanili smo se s smrtjo. Danes za starejše nimamo časa, odmaknili smo se od tega dela življenja. To se najbolj kaže v tem, pravi Kokalj, da dandanes nihče več ne želi videti pokojnika in tudi časa za žalovanje ni več: »Danes ni več faz žalovanja, ni časa za žalovanje. Vprašamo, kdaj bo pogreb, pa svojci rečejo, dajmo čim prej, joj, jutri moram biti v službi, pa otroci imajo tekmovanje, pa za vikend gremo na morje, žena dela popoldne … Potem na hitro pokopljejo svojca in življenje gre naprej, kot da se ni nič zgodilo. Ne pravim, da je treba ustaviti življenje, ampak pokazati nekaj empatije in spoštovanja.«

Tudi prvi november, praznik spomina na mrtve, se spreminja. Včasih smo s svojimi starši vsako leto odšli na grobove in se spominjali prednikov – tistih, brez katerih tudi nas ne bi bilo – danes pa otroci tja ne želijo in starši jih pustijo doma: »Že naši otroci komaj vedo, kaj je to prvi november, kako bodo to razložili svojim otrokom? In to me skrbi – kaj se bo zgodilo čez dve generaciji? Če pogledamo v tujino, v Italiji na primer, sploh ne gredo več na pokopališče, od svojca se poslovijo v posebni sobi in gredo domov. Kaj bo naredil moj sin? Med malico skočil do pokopališča, rekel, oči, super, da si bil, hvala, adijo in lepo se imej; in šel nazaj v službo. Žal mi je, da se stare navade izgubljajo in da se izgublja spoštovanje do najbližjih ljudi.«

Petra Znoj