Psihopati v teoriji in praksi: Senzacionalistične trditve o psihopatih bolj zbujajo pozornost, kot iščejo rešitve
Nastal je »Inštitut za znanstveno proučevanje in raziskovanje psihopatije«, ki ga vodita direktorica dr. Leonida Zalokar in soustanoviteljica dr. Andreja Pšeničny. Na njihovi spletni strani lahko uporabimo prvi brezplačni psihološki svetovalec za področje psihopatije, ki je bil razvit s pomočjo umetne inteligence. Ambicije inštituta po vsem videnem in slišanem niso ravno skromne. V Sloveniji naj bi namreč delovalo 15.000 psihopatov, razlagata raziskovalki, zato je smiselno ustanoviti inštitut, ki se bo z njimi ukvarjal. Obe ustanoviteljici opozarjata prav na nujnost znanstvenega preučevanja psihopatov in na njihovo pravočasno prepoznavanje. Inštitut si je za cilj celo zadal njihovo ustavitev, kar naj bi zahtevalo pogum in odločnost, ki ju slovenskemu narodu pogosto primanjkuje.
V Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj psihopatija ni navedena. Kako jo torej natančno izmeriti? Ima inštitut transparentne in znanstveno podprte metode ocenjevanja ali ocenjuje na pamet? Profesor filozofije in komentator medijskega dogajanja Boris Vezjak se je na nedorečenost inštituta odzval z besedami: »Če inštitut diagnosticira posameznike brez utemeljenih razlogov, to brez dvoma predstavlja ne samo znanstveno kršitev, ampak tudi nedopustno družbeno stigmatizacijo in diskriminacijo.« Ena od ustanoviteljic Andreja Pšeničny to tudi posredno priznava, ko pravi, da so na področju raziskovanja osebnosti v uporabi različni izrazi, pri čemer mnogi še niso raziskani: »To so termini, ki so napol strokovni.«
Še večji odmev sta si ustanoviteljici zagotovili, ko sta otroštvo izpostavili kot prizorišče bodočih psihopatov. Vedenjske motnje, ki vodijo v psihopatijo, naj bi se pojavile že v otroštvu. Strah vsakega starša je, da bi ravno njegov otrok izkazoval takšna nagnjenja. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima v vsaki populaciji približno dvajset odstotkov otrok duševne motnje, pri čemer se polovica teh razvije pred 14. letom starosti. Izračun, ki sloni na podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in lanskem popisu prebivalstva Slovenije za skupino do 18. leta starosti, kaže, da je pri nas od 400 do 1.200 otrok in mladostnikov z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami, lastnostmi, ki naj bi bile, po besedah ustanoviteljic inštituta, značilnosti psihopatov. Če imamo otroke, ki kažejo resna antisocialna vedenja, kot so manipulativnost, pomanjkanje empatije, vesti, brezobzirnost ter zavračanje odgovornosti, potem imamo bodoče psihopate, pravita. Celoten smoter inštituta je torej pravočasna obravnava oziroma strokovna prepoznava, da se motnje ne prenesejo v odraslost takšnega posameznika.
A kot je opozoril Vezjak, je lahko takšno postopanje ne le znanstveno, ampak tudi etično sporno, saj temelji na vprašljivi opredelitvi psihopatije, ki je bolj filmska in opisna kot pa znanstveno potrjena. Senzacionalistične posplošitve o psihopatih bolj zbujajo pozornost kot ponujajo rešitve. Andreja Pšeničny je poudarila, da se na inštitutu zavedajo, da je izraz »psihopat« stigmatizirajoč, da pa si ga želijo destigmatizirati z informiranjem javnosti in prikazovanjem kompleksnosti tega področja. Na vprašanje o podlagi za oceno o 15.000 psihopatih v Sloveniji sta ustanoviteljici inštituta odgovorili, da je slovenska strokovna literatura o psihopatiji omejena, zato sta izhajali iz tujih virov. Ustanoviteljici inštituta sta oceno o 15.000 ljudeh postavili na podlagi najnižje ocene o deležu oseb s takimi značilnostmi v tuji populaciji, in sicer 0,6-odstotnem, ki temelji na britanski raziskavi.
Na Društvu psihologov Slovenije (DPS) so za Razkrinkavanje pojasnili, da obstajajo različne definicije psihopatije in različni načini njenega merjenja, od teh pa so odvisne tudi ocene o pogostosti tega pojava. Psihopatija ni samostojna diagnoza, zato moramo govoriti o antisocialni osebnostni motnji, kot je opredeljena v DSM-5. Nacionalni inštitut za javno zdravje in Društvo psihologov Slovenije sta poudarila, da podatkov ali raziskav o številu oseb z antisocialno osebnostno motnjo v Sloveniji ni. Tudi ni podatkov o številu ljudi z antisocialno osebnostno motnjo pri nas, glede na tuje vire pa ta prizadene od 1 do 3 odstotke populacije. Za oceno števila oseb z antisocialno osebnostno motnjo bi bilo treba na nacionalni ravni izvesti obsežne epidemiološke raziskave.
Sporne so tudi izjave Andreje Pšeničny, ki meni, da posamezniki s psihopatskimi značilnostmi v delovnem okolju v Sloveniji povzročajo gospodarsko škodo. Kako oceniti gospodarsko in družbeno škodo, ki naj bi jo storili psihopati? V Sloveniji, kot je dejala Pšeničny, s tem povezani stroški znašajo 2,1 milijarde evrov letno. Takšna ocena pa je sporna, saj ni jasno, kako so prišli do te številke, saj takšne raziskave ne obstajajo.
Inštitut napoveduje, da bo družbeno koristen, zato bo zanimivo videti, ali bo zaprošal za državne in druge sistemske vire financiranja. In – ali jih bo dobil, kljub temu da ustanoviteljici sami priznavata, da inštitut deluje na podlagi strokovno sporne opredelitve in uporablja številke iz tujih raziskav, gospodarsko škodo, ki naj bi jo povzročili psihopati, pa ocenjuje brez smiselne metodologije.
Simon Smole
