Poročilo samooklicane feministke

Prijeten večer je bil. Prve zgodnjepomladanske vonjave so vsake toliko prežemale vse toplejši zrak, ki se je poigraval z redkimi mušicami ob reki. Domov sem se sredi noči vračala po isti poti, ki sem jo prehodila že ničkolikokrat. Slovenija je vendar ena najvarnejših dežel na svetu, a žal skoraj vsaka ženska v sebi skriva zgodbo, ki je podobna moji. 

Na ulici ni bilo videti nikogar. Bilo je ravno prav pozno in ravno dovolj zgodaj, da so bila okna že zaprta in luči še ugasnjene, po glavni ulici pa se niso več prevažali niti avtobusi. Med razmišljanjem o prijetnem večeru, ki sem ga preživela s prijatelji, sem na eni strani brvi, ki je vodila čez počasno reko, zagledala nutrije. Simpatični zavaljeni glodalci tudi ponoči ne dajo miru. Rumenozoba mati je svoje nadobudne in nekajkrat manjše malčke neumorno rinila proti obrežju. Nevidna sila rečnega toka ali otroško zanimanje za neznano so jih vseskozi vlekli proti sredini tega ne prav velikega vodotoka.

Na drugi strani sta se s podobno težavo srečevala račja starša. Za trenutek sem se vprašala, ali ni nevarno, da račke živijo tako blizu nutrij, saj se slednje prehranjujejo z njihovimi jajci, a sem misel takoj potlačila, saj je vendar očitno, da so račke preživele nerodna nedolžna leta, glede na to, da so že izvaljene in še vedno puhaste živahno čofotajo prav pred mojimi očmi.

Občutek neokrnjene narave v betonski džungli je še poudarila podlasica, ki jo je hitro in gibko ucvrla čez cesto. Na obrazu se mi je narisal pomirjen nasmeh in ko sem svoj pogled ponovno usmerila vzdolž reke, je nad njo v elegantnem in tihem letu poletela siva čaplja. Bil je eden tistih popolnih trenutkov, ki ti jih življenje vsake toliko nakloni, če se jim le upaš prepustiti. Mestni safari se je odvijal v tišini, ki je na podeželju tudi ponoči ni moč doživeti. 

Roke sem razširila vznak, za hip postala in se ozrla še v nebo, na katerem pa zaradi svetlobne onesnaženosti nisem videla prav veliko zvezd, zato sem svojo pot namerno nadaljevala po temnejši strani ceste, kjer se je dalo hoditi le po slabem izgovoru za pločnik, in še naprej spremljala divji živelj. 

Trotoar se je tik pred železniško progo zaključil. Pot sem morala nadaljevati na drugi strani ceste, kjer se ena za drugo vrstijo enodružinske hiše. Mednje je postavljena rožnata cerkev, od katere me je do doma ločilo le še nekaj sto metrov hoje po ravni cesti. Tik ob verski ustanovi je moj nočni mir zmotil zvok odpiranja avtomobilskih vrat. Pogledala sem predse in iz avta je na desni strani stopil moški nedoločljivih let. V oranžni svetlobi brleče cestne svetilke si ga nisem mogla najbolje ogledati. Pogled mi je hitro odvrnilo njegovo početje. Takoj, ko je stopil iz avta, je začel urno hoditi proti meni. V rokah je mencal svojega onêta in v hipu sem se prestrašila, kaj misli z njim narediti. Videla sem že nekaj ekshibicionistov, ki pa so se zadovoljili s tem, da so se goli mimo zapeljali na kolesu, odprli plašč sredi parka ali kaj podobnega, tokrat pa ni šlo za dogodek, ki bi se zaključil tako hitro, kot se je začel, zato sem začela na ves glas kričati. Po glasnih pozivih k temu, da naj preneha in po nekaj žalitvah, se je moj tedaj sedemnajstletni um odločil, da je najboljša samoobramba na samotni ulici tek. 

Obrnila sem se in stekla na drugo stran cerkve, v upanju, da se bo prestrašil tudi on, vendar se ni. Skočil je v avto in zapeljal za mano, zato sem tekla še naprej v park, saj sem vedela, da se na eni od strani konča z ozkimi stopnicami, po katerih se ne bi mogel zapeljati. Moški mi je sledil vse do vznožja stopnic, nakar sem slišala preklinjanje in to, kako je čez nekaj časa odpeljal stran.

Zadihana sem se motala med pritličnimi garažami in se v mislih zahvaljevala usodi, da se mi je to zgodilo blizu doma, saj sem tu poznala vsak kotiček. Kmalu pa sem se zavedela, da si nisem zapomnila, kakšen avto je imel moški. Bil je bele barve. Registrska? Nimam pojma. Model? Nek klasičen ne-enoprostorec. Kaj več je zbledelo v navalu adrenalina. Na koncu ulice se je zaslišalo brnenje motorja avtomobila, ki je napredoval zelo počasi, a kaj ko je to področje ujeto v cono z najvišjo omejitvijo hitrosti pri tridesetih kilometrih na uro. Je možno, da je moški zavil okoli ovinka, ali gre za nek drug avto? 

Raje sem se skrila za avti, parkiranimi v bližini. Nikoli me še ni bilo tako strah, kot me je bilo takrat. Več kot pol ure sem se plazila od enega do drugega vozila in upala, da se v tem času ne bo mimo pripeljal noben avto. Ko sem uspela priti do zadnjega ovinka pred domom, sem se pognala v tako hiter tek, da bi verjetno podrla svoj osebni rekord v šprintu. Doma sem si končno oddahnila, čeprav sem videla, da je ura že tako pozna, da bi se lahko starši ujezili. Malo mi je bilo mar za to. Po takšni noči sem lahko v hišnem priporu tudi cel nadaljnji mesec.

Doma seveda nisem povedala, kaj se mi je ponoči zgodilo. Večno panična mati bi mi verjetno prepovedala, da grem sploh še kdaj ven. Že tako mi je vsakič, ko sem šla ven, zaukazala, naj pazim na svojo pijačo, saj da vanje ves čas podtikajo droge za posiljevanje. Težko ji je bilo razložiti, da na svojo pijačo pazim že zato, ker hodim žurat v prostore, kjer bi mi kak zastonjkar spil ali ukradel pijačo prej, kot bi svoje droge »iztrošil« na drugih.

Skoraj desetletje pozneje sem zgodbo vseeno zaupala svojima kolegicama v zgodnjih tridesetih kot odgovor na podobno zgodbo tiste, ki nas je povabila na pijačo. Tudi tretja kolegica je pristavila, da jo je pri šestnajstih taksist odpeljal v drugo smer, kot mu je naročila, ustavil ob robu gozda, odprl zadrgo in začel mencati svoj penis. Na srečo ji je uspelo uiti iz avtomobila. »Pa si ga prijavila policiji? Si komu povedala?« sem jo vprašala, saj je za razliko od mene vedela, katero taksi podjetje je klicala, in oni bi lahko ugotovili, kdo je bil storilec. »Seveda, da ne,« je zamrmrala sebi v brk in odsotno pogledala skozi okno. Medtem ko je s kazalcema živčno obračala krožniček, na katerem je stal z obilno peno narejen capuccino, je zgodbo zaključila z besedami: »Takrat nam ni še nihče povedal, da je tudi to vredno prijave.« Takrat se je pisalo leto 2008.

Katja Fajt