Poročilo samooklicane feministke, 3. del: Ženske niso nič boljše

Živeti v Sloveniji ni mačji kašelj. Posebej, če prihajaš iz družine staršev delavskega razreda. Boj za stanovanja je že davno prerasel v mesarsko klanje in za vlažne temne luknje je potrebno odšteti pravo malo premoženje. Doslej sem se morala seliti na vsaki dve leti, če je bil lastnik stanovanja moški, in na nekaj več časa, če je bila lastnica ženska. Tako sem v nekem trenutku pristala v stanovanju mulca, ki jih je imel štiri, s še dvema, ki nista imela nobenega.

Nenehni obiski mojih cimrov so me dobesedno prisilili, da sem se še toliko bolj začela udeleževati večernih dogodkov, z njimi ali pa zaradi njih, saj sta dve uri v kinodvorani lahko božja poslanica tišine, če se ti po jedilnici svaljka kup pijansko vsevednih filozofov. Situacija postane še hujša, če vam izdam, da so pri nas družbe izjemno majhne, kar seveda pomeni, da je bila ravnokar prekinjena afera znana skoraj vsem gostom. V strahu, da bi se morda na mojem začasnem naslovu narisal kar omenjeni subjekt osebno, sem se tako nekega dne zvečer kar preventivno odpravila v svet.

Posedanje pred dobro znanim lokalom je obrodilo dober večer. Že po prvem skajenem cigaretu me je po rami potrepljala kolegica, ki se je s svojo družbo ravno odpravljala v notranjost kluba. »Super tehnaža bo, nujno moraš z nami!« – »Prav, prav, saj se ne upiram, a pusti mi, da pospravim svoje stvari,« sem ji odgovorila. Opazila sem, da se ji resnično mudi. Nekaj ali nekdo jo je očitno podžgal, saj je bila že po naravi precej frfotava, ampak ta večer še na potenco.

Komaj sem pospravila cigarete in nekaj ostalih stvari, ki so se valjale po klopci poleg mene, saj sem se po stari navadi sila hitro sprostila in tako udomačila, da sem vse samo vrgla naokrog. Kolegica mi je v tem času že nekaj vpila izpred vrat, od koder je odmevala glasna glasba. Prišla sem do nje in pozdravila dve njeni prijateljici ter se predstavila tretji, ki je še nisem poznala. 

Po intenzivnem dveurnem plesanju sem se ponovno odpravila malo ven, na zrak, iz bleščeče temine v oranžne meglice poznopomladanskega večera. Kot prava kadilka sem si odhod na zrak predstavljala tako, da si čim prej v gobec zatlačim smotko tobaka in čudovito svež zrak prestolnice prefiltriram skozi centimetrsko gobico. »Se ti lahko pridružim?« me je presenetila tista od prijateljičinih prijateljic, ki sem jo spoznala pred odhodom na plesišče. »Seveda, izvoli,« sem se pomaknila malo naprej po klopci, da je lahko prisedla in ni več omejevala prehoda obiskovalcev dogodka. 

Hitro sva padli v debato in ugotovili, da sva mentalno na isti frekvenci, vsaj kar se tiče razočaranj v ljubezni. Tudi ona je pravkar zaključila z afero, ki bi se lahko razvila v kaj drugega, in se odločila, da je morda še najbolje, da nekaj časa vztraja kar pri samskosti in občasnih enonočnih pustolovščinah. Zdela se mi je precej zanimiva. Po svoje precej stereotipna lezbijka, oblečena v široka skejterska oblačila, zaljubljena v motorje, pristrižena na kratko. Izmenjali sva si tudi zgodbe o tem, kako ljudje včasih ne morejo razumeti, da je zabava za eno noč, neglede na to, kako daleč pride, lahko samo to. Strinjali sva se, da je res neumno, da človek potem pričakuje kaj več, sploh če si se o tem z njim že prej pogovarjal. Ali v njenem primeru – z njo.

Precej dolgo debato je prekinila kolegica, ki naju je presenečena ponovno našla ter zvlekla nazaj na plesišče. Močni basi in hiter ritem so me kaj kmalu spet zapeljali v drugo dimenzijo. Nikoli ne plešem kot punce v štiklih, ampak pridem v supergah in se preznojim, kot se spodobi. V ekstazi sem zaprla oči in vsakič, ko sem jih za hip odprla, se mi je zdelo, da je bila moja družica s cigarete bližje meni. Zakaj pa ne, sem si mislila, ko me je zagrabila za boke in se začela premikati tik ob mojem telesu. Usta so se prilepila na usta in roke so začele krožiti po premočenih kosih tkanine, ki sva jih še imeli na sebi.

Nedolgo zatem se je prižgala luč. Zabave je bilo konec, varnostnik se je začel dreti: »Gremo, družba, gremo!« Spravile smo se ven in med sramežljivim poslavljanjem me je tista, katere jezik se je malo prej svaljkal po mojem, vprašala, če me lahko doda na Facebooku. Ničesar nisem imela proti, saj je bila zanimiva popestritev večera.

Že par ur kasneje mi je bilo za to potezo izjemno žal. V nov dan ali bolje, v novo popoldne, sem se zbudila dehidrirana. Telefon mi je pa sporočal, da imam nekaj novih sporočil. Med prvim jutranjim scanjem sem preverila, kdo mi je pisal. Kolegica mi je poslala nekaj fotografij iz kluba, za katere bi bilo bolje, da jih nikoli nihče ne vidi. Nekaj sporočil sem pa imela tudi od Nje. Iz vljudnosti sem ji odgovorila, a jo hkrati poskušala prijazno odsloviti. Nenazadnje sva se ravno spoznali tako, da sva se pogovarjali in strinjali o tem, kako naj bi telesne zadovoljitve za eno noč dejansko izpadle. Vendar ni šlo tako enostavno. Prijaznost je očitno razumela kot spogledovanje, zato sem se odločila za dobro staro taktiko ignoriranja.

Minilo ni niti dva tedna, ko sem v istem klubu spoznala dolgolasega dizajnerja s hipsterskimi brki, ki je v prostem času igral kitaro v nekem postrockovskem bendu. Ko sem naslednji dan odhajala od njegovega stanovanja, sem se počutila vznemirjeno, čutila sem pritisk na vse notranje organe sprednjega dela trupa. On pa mi čez par dni ni niti odgovoril na sporočilo. Na nobeno od njih. »Karma!« sem si mislila in upala, da me bo ta izrek potolažil, pa me ni. Vrhunec tistega prvega dopoldne se je razvil v celotedensko dno. Grozno je bilo biti na tej strani Messengerja. 

Mislite, da sem se zato zatekla v objem k Njej? Samo zato, da sem čutila toploto drugega človeka? Ne … Le ugotovila sem, da ženske nismo nič boljše. Jasno pa je, da na tiste preklete metulje očitno ne moreš razumsko vplivati.

Katja Fajt