Kolumna: Koliko stane nova pamet?
Konec januarja je odjeknila novica, da je kitajsko podjetje DeepSeek uspelo razviti model umetne inteligence, ki se kosa z najboljšimi komercialnimi modeli, ki jih je razvilo ameriško podjetje OpenAI. Slednje je pred dvema letoma predstavilo slavni, ki je v manj napredni različici na voljo brez plačila.
Veliko zanimivejše je pogledati, kaj je pojav DeepSeeka prinesel v borbo za tržišče umetne inteligence. Glavni uspeh DeepSeeka ni bil v natančnosti njegovega umetnointeligenčnega modela, temveč v njegovi ceni in odprtosti. To pa spodkopava zidove trdnjave, ki so jo gradila ameriška podjetja, ki razvijajo umetno inteligenco: OpenAI z Microsoftom, Meta/Facebook, Google z Bardom in Anthropic, za katerim stoji Amazon.
V prvi vrsti je treba povedati, da so to trdnjave zato, ker so ta podjetja hotela imeti trdnjave, ekskluzivno znanje, ki naj bi ga tržile in z njim vladale novemu trgu umetne inteligence. Nobene inherentne potrebe ni, da bi moral biti razvoj umetne inteligence tekma. Tekma je zgolj zato, ker ta specifična podjetja želijo tekmo, v kateri bi lahko zmagala in nato zmago finančno unovčila, kot se je to zgodilo na številnih področjih interneta. To pa se lahko zgodi, če jim uspe odriniti podobne modele umetne inteligence in narediti razvoj podobnega modela nedosegljiv komurkoli drugemu. Doseg tržnega položaja, ki bo v prihodnosti omogočal nekaznovan dvig cen, je edini razlog, da bi bila ta podjetja kadarkoli tako dobičkonosna, da bi upravičila trenutno mrzlico investiranja v podjetja, kot sta OpenAI in Anthropic.
Za dosego umetnointeligenčne dominacije so ameriška podjetja – v prvi vrsti paradni konj OpenAI, za katerim stoji Microsoft – računala na tri orožja. Prvo in glavno je dostop do kapitala in s tem računalniških centrov, ki se ne morejo primerjati z nobenim konkurentom. Meta oziroma Facebook namerava letos za računalniško infrastrukturo porabiti 65 milijard dolarjev, Microsoft 80 milijard.
Drugo orožje je podpora ameriške vlade, ki naj bi omejila dostop tujih podjetij do najbolj naprednih mikročipov in hkrati ne bo ovirala nastankov koncentriranih podjetij s tem, da ne bo izvajala protimonopolne zakonodaje. Že administracija predsednika Bidena je močno omejila izvoz čipov z ameriško tehnologijo na Kitajsko, s svojimi zadnjimi ukrepi pa je omejila izvoz v večino držav sveta, vključno s Slovenijo. Tretje orožje je dostop do podatkov. Danes veliki UI modeli za podatkovno bazo uporabijo praktično celoten internet, pa naj bo ta dostop legalen ali ne. Tudi tu je ključno, da bo ameriška vlada pred domačim paradnim konjem zamižala na obe očesi. Meta je na primer za urjenje svojega modela prekopirala celotno piratsko knjižnico Libgen in za to očitno ne bo utrpela nobenih posledic.
DeepSeek ruši vse tri obrambne zidove, ki naj bi branili te nastajajoče ameriške monopole. Svoj model so uspeli razviti na manjši bazi podatkov in s čipi, ki so bili manj zmogljivi, da so se izognili ameriškim sankcijam. A glavni udarec je padel po najpomembnejši ameriški prednosti: skoraj neomejenemu dostopu do denarja. To se ni zgodilo tako, da bi DeepSeek tega zbral še več, ampak je naredil prednost denarja veliko manjšo, mogoče celo irelevantno. Tako za začetno urjenje kot za praktično uporabo modela DeepSeek potrebuje okoli 30-krat manj računalniške moči kot njegovi ameriški konkurenti. Za ta dosežek so Kitajci uporabili številne trike, nekateri so bili že poznani, druge pa so razvili sami. V morda še bolj presenetljivi potezi so objavili natančen opis svoje tehnologije in objavili kodo, ki je svobodno na voljo v uporabo in nadaljnji razvoj.
DeepSeek je odprl vprašanje, na katerega morajo voditelji ameriških podjetij sedaj odgovoriti, in sicer: zakaj niso tega, kar je uspelo majhni kitajski ekipi, storili že sami? Razlika v učinkovitosti je prevelika, da bi jo pojasnili zgolj s tem, da se jim te rešitve niso posvetile. Razlog je, da tega očitno niso niti resno poskušali. Podjetjem, kot je OpenAI, je več kot očitno ustrezalo, da so modeli, ki jih razvijajo, izjemo dragi. Teza, da je splošno umetno inteligenco mogoče razviti zgolj v gigantskih podatkovnih centrih s sto tisoči računalnikov jim je namreč dala nedosegljivo prednost pred ostalimi. Če je to res pot razvoja, bi to pomenilo, da morajo trošiti ogromne količine denarja in hkrati računati na to, da kaj tako dragega lahko uspe samo njim.
OpenAI je imel na primer lani 5 milijard manj prihodkov kot stroškov. A kljub temu se podjetje praktično koplje v denarju, saj ga z njim zalagajo zunanji investitorji. Prvi med njimi je sklad Softbank z denarjem iz državnih skladov Saudove Arabije in Abu Dabija.
Obljuba OpenAI je, da bodo na neki točki postali za umetno inteligenco to, kar je Google za iskalnike in Apple za pametne telefone. Če OpenAI želi, da hidrant denarja ne usahne, se mora ta iluzija nadaljevati. Če pa postanejo zgolj navadno podjetje s produktom, ki ima veliko konkurentov, je zabave zanje konec. Za vse nas to pomeni, da je umetna inteligenca veliko cenejša. Vprašanje je le še, ali je tudi koristna?
Gal Krizmanič
