Medi(n)teran: Istrsko sorodstveno izrazje
Ponedeljek je čas za našo tedensko rubriko Medi(n)teran, v kateri spoznavamo različne tradicionalne istrske reči. Tokrat se bomo dotaknili sorodstva, ki na tem območju ni bilo zapisano zgolj v družinskem drevesu, marveč tudi v jeziku. Nona, nono, šjora, šjor, bižnona in druge podobne besede, ki so jih nekdaj vsakodnevno uporabljali doma, na ulici in v vaški družbi, dandanes počasi postopoma izginjajo iz vsakdanjega govora.
Med vsemi je najbolj poznana in še naprej uporabna nona, torej babica, ki je bila načeloma ena od osrednjih oseb istrske družine. Ob njej je bil tudi nono (dedek), medtem ko so otroci svoje sorodnike poimenovali tudi z izrazi, ki so se od kraja do kraja nekoliko razlikovali. Tudi zato velikokrat slišimo, da istrsko narečje ni enoten jezik, ampak pisan mozaik lokalnih govorov. Na mestnih trgih se je nemalokrat slišalo tudi izraz šjora, ki je lahko pomenila gospo oziroma žensko, v določenem kontekstu pa tudi sorodnico ali starejšo žensko. Za prababico, starše od starih staršev, pa se je uporabljalo izraz bižnona. Že sama beseda razkriva, kako pomembne so bile družinske vezi in večgeneracijske družine. V istrskih vaseh se je nekoč hitro vedelo, kdo je čigav. Sorodstvene vezi so bile tesne, družine številčnejše, ljudje pa so živeli precej bolj povezano kot danes, ko vsi hitijo in časa za sosede ni več. Prav zato je bilo pomembno, kako nekoga pokličeš, saj je bilo ime eno, poimenovanje pa nekaj povsem drugega.
Danes so tako zgoraj našteti izrazi ohranjeni in živi samo še v družinah, ki ohranjajo istrsko narečje. Čeprav ga po večini uporabljajo predvsem starejši, pa je to pomembno, saj se v njem skriva majhen košček istrske zgodovine in način, kako so naši predniki videli družino, sosede in svet okoli sebe. Morda je zato vredno kdaj namesto »babica« reči nona, saj zveni drugače, hkrati pa s to besedo ohranjamo del Istre.
Andraž Velkavrh
