Intervju: »V Sloveniji je kar dvajset odstotkov jam onesnaženih.«

Jure Tičar se je z jamarstvom spoznal med študijem geografije, ko so v okviru terenskih vaj spoznavali kraško površje in podzemlje, ki ga je navdušilo. Včlanil se je v lokalno jamarsko društvo in od takrat se redno podaja v jame. Svoj hobi je povezal s službo, kot navdušen jamar se namreč tudi v okviru službe ukvarja z jamami. V času, ko sva se dogovarjala za pogovor, se je zgodila jamarska nesreča v jami Jelen brdo. Jure Tičar se je odpravil na reševanje poškodovanega jamarja, ki so ga uspešno rešili iz brezna, kamor je padel. Po povratku je v pogovoru izčrpno, strokovno in hkrati navdušeno opisal in pojasnil vse vidike jamarstva v Sloveniji.

Jure Tičar je doktor geografije in vodja Službe za varstvo jam pri Jamarski zvezi Slovenije. Tudi v okviru službe na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU se ukvarja s podzemnim svetom, ki mu je tako pri srcu. V sklopu priprave svoje doktorske naloge je s pomočjo slovenskih jamarjev opravil raziskavo o onesnaženosti jam na celotnem območju Slovenije, ki je pokrito s kraškim terenom.

Kako in zakaj ste se odločili postati jamar? Kaj vas žene v ta temačni svet?

Menim, da jamarstvo goji in razvija človekovo radovednost, ki je pomembna lastnost in nam omogoča razširjanje meja lastnega dojemanja sveta in obenem v nas ohranja igrivost in raziskovalni duh. Zaradi tega tudi sami radi delimo svoje izkušnje med sabo in z ljudmi, ki jim je ta svet popolnoma neznan. Odločitve o tem, da bi postal jamar, pravzaprav ni bilo, bil je bolj splet dogodkov. V otroštvu sem v samotnih gričevjih Posavja v bližini svojega doma prisostvoval arheološkim raziskavam v Ajdovski jami pri Krškem. To me je zelo zaznamovalo in dolgo sem razmišljal o tem, da bi postal arheolog. To lahko poimenujem tudi »sindrom Indiane Jonesa«, vendar me je skozi gimnazijsko obdobje ob faktografskem navajanju letnic in pomanjkanju zgodb to zanimanje nekako zapustilo, čeprav dopuščam možnost, da spet vznikne ob kakšni priložnosti. Vedno pa mi je bila blizu narava, zato sem se odločil za študij geografije. Že v prvem letniku je name naredil močan vtis predmet Fizična geografija. Še posebej Geografija krasa. In tu se moram zahvaliti profesorju dr. Urošu Stepišniku in profesorju dr. Andreju Mihevcu, ki sta vsebino podajala tako plastično, analitično in vseskozi odpirala vprašanja in zgodbe, povezane s krasom. Kar je navsezadnje pripeljalo tudi do tega, da sem doktoriral iz vsebin, povezanih s krasom, s katerimi se tudi danes raziskovalno ukvarjam. Na terenskih vajah med študijem smo se odpravili tudi v jame in takrat me je dokončno zasvojilo. Če želiš razumeti kras, pravzaprav moraš razumeti tudi jame, ki so eden od ključnih elementov. 

Vstopil sem v lokalno jamarsko društvo, potem pa sem se hitro priučil vseh možnih veščin za raziskovanje tega sveta. Vsekakor gre za svet, v katerem nikoli ne veš, kaj boš odkril, kaj te čaka za naslednjim ovinkom. Prevzamejo te lahko drobne oblike, globoka brezna, zgodbe, ki jih pišejo sedimenti, ali pa prvinska lepota neraziskanega sveta. Pravzaprav pa je to tudi eno izmed redkih okolij, kjer se človek popolnoma izolira od zunanjega sveta. Raziskovanje globokih brezen je lahko tudi nekakšna aktivna »meditacija«, kjer svoje življenje zaupaš svojim sposobnostim in kolegom in spoznaš, da ob vsem naporu, ki ga vložiš v takšno raziskovanje, pravzaprav v nadzemnem življenju potrebuješ zelo malo. Jame te naučijo skromnosti, trdega dela, vztrajnosti, odgovornosti in varnosti. Navsezadnje je to okolje, kjer se med ljudmi vzpostavljajo trdne in posebne vezi. Najbolj zanimivo pa je zagotovo to, da je najlepša stvar v jamarstvu, ko prideš iz jame in spet uzreš svetlobo. Na nek način smo to ljudje, ki s sabo nosimo svetlobo in razsvetljujemo temo.

Kako pravzaprav iščete jame?

Jame lahko raziskujemo na različne načine. Klasični način raziskav je prvotno zajemal predvsem intenzivno raziskovanje kraškega terena in komunikacijo z domačini, ki so lokalne jame dobro poznali. A takšno raziskovanje v obširnih gozdovih je zelo dolgotrajno in dostikrat tudi odvisno od sreče posameznika, da vhod v jamo sploh odkrije. V primeru kontaktnega krasa, kjer se stikajo neprepustne in karbonatne kamnine, kot sta apnenec ali dolomit, se pogosto oblikujejo kraški izviri oziroma ponori, ki vodijo v številne kraške jame. Vendar je večji del tovrstnih jam že raziskan. Spomnimo se lahko predvsem pogumnih raziskav prvih jamarjev v 19. stoletju, ki so raziskovali Škocjanske jame in druge večje jamske sisteme. Pogosto nam o raziskovalnem potencialu jam pričajo tudi prepihi. Ker v jamah praviloma prevladuje temperatura, ki je podobna povprečni letni temperaturi območja, se ob izrazitih razlikah med temperaturo zraka na površju in temperaturo zraka v jamah pojavljajo prepihi. Izrazitejši kot so, bolj pričajo o tem, da gre za večji jamski splet. Lahko se pojavljajo tudi razlike v zračnem tlaku, ki omogočijo takšen prepih. Eden izmed dejavnikov »ustvarjanja« prepiha pa je tudi vodni tok. Na Krasu so tako na primer številni dihalniki povezani z dvigom podzemnih voda reke Reke s pritoki, ki iztiska zrak iz kamninske mase. Digitalizacija prostora pa je poskrbela tudi za zelo kakovostne podatke, na podlagi katerih danes najpogosteje odkrivamo vhode v jame. V ospredje postavljam lidarsko snemanje površja, na podlagi katerega so bili ustvarjeni zelo natančni modeli. Z njihovo pomočjo lahko že preko računalniškega zaslona odkrijemo vhod v brezno ali jamo in obenem ocenimo, ali gre za potencialen objekt. Tako je današnje raziskovanje na terenu bolj ciljno usmerjeno in »uspešnejše«, saj se na terenu gibljemo med vnaprej določenimi točkami. Obenem pa nam lidarski posnetki omogočajo tudi pravilno umeščanje objektov v prostor. V preteklosti so bile namreč lege jam pogosto določene po topografskih kartah, zaradi česar je bila njihova prostorska umestitev praviloma nezanesljiva. S pomočjo lidarskih in satelitskih posnetkov pa lahko prepoznavamo tudi prelome in ostale elemente pokrajine, ki odločilno vplivajo na pojavnost jam v prostoru.

Ko je enkrat jama odkrita, sledi njeno raziskovanje? Kaj vse je potrebno storiti, da se jamo »registrira«?

 V Sloveniji je registriranih že več kot 15.000 jam, večina izmed tovrstnih jam so brezna. Za raziskovanje takšnih objektov pa je potrebno obvladovanje vrvne tehnike. Znanje pridobimo v jamarskih šolah in z izkušnjami. Pri takšnih raziskavah uporabljamo ekspanzijska sidra, ki jih namestimo v čvrsto kamnino. Na takšno sidro namestimo pritrdišča ter vponke, vanje pa vpletemo statično vrv, po kateri se spuščamo v globino. V gozdovih, ki praviloma prekrivajo nižinska kraška območja, lahko prva sidrišča ustvarimo tudi na deblih dreves, okoli katerih privežemo trakove in vrvi. Za napredovanje v takšnih objektih moramo izbirati pravilna mesta za sidrišča in redno čistiti kamenje in ostali material, ki se je morda nabral na policah. S tem preprečimo, da bi se ob napredovanju na raziskovalce sprožilo kamenje. Pogosto moramo tudi prečiti rove nad vodo ali pa brezna. Zato na teh mestih namestimo vrvne ograje ali prečnice. V določenih primerih, ko transport to omogoča, lahko večje vodne površine prečimo tudi z uporabo čolnov ali neoprenskih oblek. Raziskav zalitih delov jam, sifonov in vodnih rovov se praviloma lotevajo zgolj jamski potapljači. Včasih in predvsem v večjih in globokih jamskih sistemih pa je potrebno tudi tako imenovano kaminsko plezanje, kjer tehnično opremljamo povezave do novih rovov s plezanjem navzgor, za kar potrebujemo več sidrišč in tehničnega znanja. Pogosto pa se v jamah lotevamo tudi širjenja ožin, ki nas lahko pripeljejo v nadaljevanje jame. Za tovrstno širjenje se odločimo, kadar je na teh mestih prisoten prepih. Seveda pa so znanje in veščine zgolj eden izmed pomembnih elementov raziskovanja. Pomembna je tudi kakovostna, zanesljiva in certificirana oprema. V današnjem času pa nam veliko prednost pri raziskavah dajejo tudi zmogljive svetilke, s katerimi lahko odkrijemo nadaljevanja v večjih prostorih. Ob dolgotrajnejših raziskavah v jamah postavljamo tudi jamske bivake, ki nam omogočajo normalen spanec ter možnost vnosa tople hrane in pijače. Že ob raziskavah ali pa po končani raziskavi manjšega objekta jamo tudi izmerimo s pomočjo laserskih merilcev. Obenem izrisujemo načrt jame. Ob vrnitvi na površje vse podatke ustrezno obdelamo in zapišemo v standardiziranih zapisnikih, ki jih nato oddamo v Kataster jam, kjer preverijo pridobljene podatke in raziskanemu jamskemu objektu dodelijo enovito katastrsko številko. S tem je objekt tudi registriran. V jamah pa lahko opravljamo še znanstvene raziskave, od hidroloških, sedimentoloških, geomorfoloških, bioloških, do klimatskih in drugih. Jame so okolja in nekakšne časovne kapsule, ki skrivajo prenekatere informacije in dognanja o spremembah in razvoju našega okolja.

Slišal sem, da je na Krasu za nekatere jame značilno, da so vanje prebivalci bližnjih vasi desetletja metali odpadke, ker pač ni bilo organiziranega komunalnega odvoza. Koliko  odpadkov je v slovenskih jamah? Ali se stanje na tem področju kaj izboljšuje?

Onesnaževanje Krasa je v Sloveniji velik problem, ki ga intenzivno rešujemo, preprečujemo in o njem pogosto poročamo. Problem je prisoten že nekaj stoletij, saj je o njem v Slavi vojvodine Kranjske poročal že Valvasor. Vendar je bil razvoj te problematike še posebej intenziven po drugi svetovni vojni, ko se je ob naraščajočem družbenem razvoju zanemarjalo vplive na okolje. Odpadki so se v gospodinjstvih kopičili in ob izostanku organiziranega in učinkovitega odvoza so se domačini ali celo podjetja zatekli k odmetavanju v bližnje jame oziroma brezna. Novejše raziskave so pokazale, da je v Sloveniji kar dvajset odstotkov jam onesnaženih. Govorimo torej o problematiki, ki obsega vsaj 3000 jam. V posameznih pokrajinah v Sloveniji, predvsem na nižinskih območjih, kjer je poselitev gostejša, je lahko onesnaženih tudi do 60 odstotkov jam. Približno četrtina jam je močno onesnaženih. To so jame, v katerih lahko najdemo več kot 5 m3 odpadkov.

Kaj pa je največja nevarnost pri onesnaževanju jam? Pomislili bi, da so zaradi globine odpadki nevarno blizu podtalnice?

Onesnaženje jam je samo ena od nevarnosti onesnaževanja kraških podzemnih voda. To lahko prepoznamo tudi v aktualni problematiki razlitja gnojevke v Postojnski kotlini. Kraški vodonosniki so namreč za onesnaženje veliko občutljivejši od medzrnskih vodonosnikov, ki prevladujejo v dolinah oziroma kotlinah. Rastline in živali namreč v takšnih sistemih poskrbijo za naravno filtracijo onesnažil. Na Krasu pa so tovrstne samočistilne sposobnosti nične oziroma zanemarljive. Na površju prevladuje plitva in razčlenjena prst, ki predstavlja minimalen filter, pogosto pa je tam tudi ni. Vsa onesnažila se zato skozi razpoke v kraški kamnini pretakajo neposredno do vodonosnikov. Zmanjševanje onesnaženja na poti do kraških izvirov lahko zagotavlja zgolj »mešanje« onesnažene vode z neonesnaženimi podzemnimi pritoki. Pri jamah je ta problematika še izrazitejša, kadar govorimo o njihovem onesnaženju. Predvsem z vidika tega, da vsi potencialni površinski filtri v tem sistemu izostanejo, obenem pa kraške jame potencialno omogočajo večji pretok vode. Tako se onesnažila dolgotrajno spirajo neposredno v kraške vodonosnike. Težko pa je opredeliti, kdaj se ta onesnažila sprostijo v okolje, saj jih je tudi težje zaznati. Pravzaprav gre za nekakšno stalno grožnjo vodnim virom, ki jo je treba odstraniti iz kraškega sistema. Pogosto se namreč v jamah znajdejo tudi nevarni odpadki. V večini primerov večjih odlagališč pa je praktično nemogoče določiti, kaj je v jamah odloženo. Pogosta so tudi neeksplodirana ubojna sredstva. Skratka, kolikor obremenimo kraška območja, toliko onesnažil bo na dan priteklo v kraških izvirih. Poleg tega iz kraških vodonosnikov, ki so zanesljiv in stalen vir pitne vode, pridobimo kar polovico vse potrebne pitne vode. Z vidika biotske raznovrstnosti pa ogrožamo številne endemične in redke podzemne vrste, ki so v našem prostoru med najbolj pestrimi v svetovnem merilu.

Kdo pa je zadolžen za čiščenje jam? Gre zgolj za prostovoljske akcije jamarskih društev?

V Sloveniji so jame v lasti države. Za njihovo čiščenje pa pravzaprav skrbijo jamarji, ki edini lahko prepoznajo onesnaženost, edini lahko dostopajo v jame in imajo tudi potrebna znanja in veščine. Za soočanje s tovrstno problematiko se praviloma odločajo jamarska društva sama, seveda jim ob naraščajočem zavedanju o onesnaženju jam pri tem pomagajo lokalne skupnosti. Pogosto se za sanacijo najbolj obremenjenih objektov in zaznavanje večjih onesnaženosti pridobi podporo države oziroma pristojnih ministrstev. Jamarji si želimo, da bi ta posebna okolja (p)ostala prvobitna in zato ob vsakokratnih raziskavah odstranjujemo odpadke iz jam, kadar gre za manjši obseg onesnaženosti. Vsako leto se organizira tudi približno 20 čistilnih akcij, na katerih se odstrani večja količina odpadkov. A ko govorimo o onesnaženjih, ki presegajo 10 m3 odpadkov, je organizacija tovrstnih čiščenj izjemno zahtevna in tudi finančno obremenjujoča za lokalna jamarska društva. Zato najbolj onesnažene jame praviloma ostajajo neočiščene, obenem pa predstavljajo največjo grožnjo za okolje. Tu je potreben sistemski pristop s podporo države in ministrstev. Trenutno pripravljamo pregled stanja vseh jam v Sloveniji, postopke za ustrezno sanacijo ter tudi načrt prednostne sanacije onesnaženih jam. Na ta način si želimo ob podpori države nasloviti najprej tiste izzive, ki so najbolj pereči in s tem postopoma zagotavljati boljše stanje v podzemnem okolju.

Kako pa je z ljubiteljskim in turističnim jamarstvom? Je tako kot v gorah, tudi v jamah potrebno reševati nepripravljene, ljubiteljske jamarje?

Praviloma je »ljubiteljskega« jamarstva pri nas vse manj. Za tovrstna dejanja se odločijo le redki, saj je tveganje ob neobvladovanju ustreznih veščin, opreme ter prvinskim strahom pred neznanim preveliko. Zato je tovrstnih nesreč relativno malo in se zgodijo zgolj poredko. Skozi jamarska društva in krovno organizacijo Jamarsko zvezo Slovenije zavzete posameznike zato preusmerjamo v lastne izobraževalne programe. Vsi si namreč želimo, da bi tovrstna dejavnost potekala varno in v skladu s smernicami, ki jim sledimo. Pojavlja pa se tudi problematika vodenja po neturističnih jamah, ki ji posvečamo čedalje več pozornosti, da bi ljudje, ki se odločijo za tovrstne storitve pri ponudnikih, prejeli varno, doživeto in celovito izkušnjo vstopanja in občudovanja tovrstnega okolja. Tu nas čaka v sodelovanju s pristojnimi institucijami še kar nekaj dela.

Ravno se je v jami pri Jelen brdu na Kočevskem uspešno končalo reševanje jamarja, ki je zdrsnil na globini okoli 150 metrov in se pri tem poškodoval. Po 18-urni reševalni akciji so ga uspeli spraviti na površje. Kako nevarno je jamarstvo?

Iz osebnih izkušenj lahko povem, da je jamarstvo varna dejavnost. Če pogledamo z vidika telesne dejavnosti, sunkovitih gibov, kot so pri drugih športnih dejavnosti, praktično ni. Skozi jame se gibljemo počasi in premišljeno. Vendar se je ob tem nujno zavedati, kakšne so naše lastne zmogljivosti in veščine ter se obenem zavedati vseh objektivnih nevarnosti, ki nam pretijo v takšnem okolju. Kako jih zaobiti, preprečiti ali zmanjšati na raven sprejemljivega. In se včasih znati ob povečanem tveganju tudi zaustaviti. Ob predpostavki, da je naša psihofizična kondicija dobra, znanje in izkušnje številčne in oprema brezhibna. Vsekakor pa obstaja v jamah več dejavnikov, ki jih težko nadzorujemo, ko se zgodijo. Zato je nujno predvidevanje, kaj bi se lahko zgodilo in kako bomo delovali v primeru, če do tega pride. Pri tem naj izpostavim nevarnost padajočega kamenja, vdora vode v jamske sisteme in možnost zdrsa. Ti trije dejavniki lahko največkrat privedejo do nesreč v jamah. Poleg človeškega faktorja in verižnih reakcij odločitev na podlagi preteklih izkušenj, so bili tovrstni dejavniki največkrat prisotni pri jamarskih nesrečah. Podobno je bilo tudi v jami v Jelen brdu, kjer smo reševali poškodovanega biologa. Šlo je za nesrečen splet dogodkov, ko se je jamarju pod nogami odkrušila nestabilna sigova kopa in je padel vznak v manjše brezno. K sreči brez večjih posledic. So pa tudi tovrstna reševanja lahko potencialno zelo nevarna, saj naenkrat v jami deluje veliko ljudi, česar pri raziskavah ni. V primeru, ko gre za jamarske nesreče, ki so sicer praviloma maloštevilne (1-2 na leto) so reševanja zelo zahtevna in lahko trajajo nekaj 10 ur ali pa tudi več kot teden dni. Jamarji se namreč odpravljamo tudi več kot 1000 metrov globoko v brezna. Zato se jamarski reševalci nenehno usposabljamo za vse mogoče situacije in redno skrbimo za svojo psihofizično kondicijo. Jamarstvo je tako način življenja in ne zgolj popoldanska aktivnost.

Ali obstaja zakonodaja, ki varuje jame in določa, kako morajo biti varovane, kdo lahko vanje vstopa in na kakšen način?

V Sloveniji je vse od leta 2004 v veljavi Zakon o varstvu podzemnih jam, ki je krovni akt na področju jam in aktivnosti, povezanih z jamami. Zakon določa, da so jame v lasti države in so obenem tudi najštevilčnejša naravna vrednota državnega pomena. Tovrstna ureditev je posledica dolgoletnega razvoja jamarstva in krasoslovja v Sloveniji, ki je med najbolj razvitimi na svetu. Med drugim pri nas deluje tudi Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, kjer je sedež Mednarodne speleološke zveze, ki ji predseduje dr. Nadja Zupan Hajna. V jame lahko prvenstveno vstopamo jamarji, ki za tovrstno aktivnost potrebujemo potrdilo o Usposobljenosti za samostojno jamarsko delovanje. To pridobimo z uspešnim opravljanjem državnih izpitov za naziv jamar, ki jih organizira Jamarska zveza Slovenije. Pridobitev takšnega naziva pa zahteva obvladovanje širokega nabora znanj, tako s področja vrvne tehnike, raziskovanja jam, varovanja jam, prve pomoči in preostalih veščin. Tuji državljani lahko tovrstno dovoljenje pridobijo z ustreznimi dokazili, ki jih predložijo pristojnemu ministrstvu. Hkrati pa so zavezani smernicam delovanja, ki jih določa krovna organizacija in Mednarodna speleološka zveza. Obenem zakon določa tudi organizacijo turističnega vodenja po jamah, kamor lahko vstopa praktično vsakdo. Zakon pa obenem določa tudi vse aktivnosti, ki se lahko v jamah izvajajo in pod kakšnimi pogoji, ter ureja tudi področje varstva jam.

Kakšen je pri nas koncept turističnih jam?

Tovrstno področje je pri nas urejeno na različne načine, saj imajo turistične jame zelo pestro zgodovino. V jami Vilenica so prve zabeležene turistične obiske opravljali že leta 1633, vendar se je glavni del turističnih dejavnosti razvil po drugi svetovni vojni, ko so jamarska društva določene zanimive in večje jame v lokalnem okolju opremila za turističen obisk. Delovanje turističnih jam naj bi delovalo po načelu koncesij, ki jih podeljuje država oziroma pristojno ministrstvo. To deluje v primeru Postojnske jame, ki je eden od naših najbolj opaznih turističnih produktov in ga uspešno upravlja privatno podjetje. Po drugi strani so Škocjanske jame, ki so vključene v UNESCO in v Ramsarsko konvencijo o upravljanju mokrišč, upravljane s strani Regijskega parka Škocjanske jame, ki zgledno skrbi za turizem, kot tudi sonaraven razvoj območja, in s tem postavlja odlične smernice za razvoj na tovrstnem področju. Preostalih 20 turističnih jam, ki jih uradno opredeljuje Zakon o varstvu podzemnih jam, pa deluje v okviru lokalnih jamarskih ali turističnih društev. V zadnjem času se status tovrstnih jam nagiba k rešitvam, povezanih s skrbništvom nad jamami. Tu se predvideva tudi razširitev nabora jam, ki so primerne za turizem. Obenem pa ostaja, kot je že bilo omenjeno, neurejeno področje obiskovanja neturističnih jam. A v krovni organizaciji smo že začrtali smernice razvoja na tem področju.

Kako je pri nas s po svetu razširjenim geoturizmom, kjer se turistična storitev prepleta z izobraževanjem, ohranjanjem naravne in kulturne dediščine …?

Izpostavim lahko primer Škocjanskih jam, ki ima na tem področju celovit pristop. Izjemen jamski splet predstavlja zgolj enega od elementov pokrajine, ki s sabo nosi številne zgodbe. Celostni pristop je edini, ki lahko prepoznava, izpostavlja in vodi potenciale, ki jih nosi posamezno območje s sabo. Gre za preplet tako naravnih dejavnikov, kot tudi edinstvenih sonaravnih prilagoditev človeka na tovrstno okolje. Vendar imamo v Sloveniji še številna druga tovrstna območja. V preteklosti so že bila prizadevanja, da bi slovenski matični Kras vpisali v UNESCO seznam naravne in kulturne dediščine. Na podlagi kandidature osmih držav so leta 2018 sicer v UNESCO seznam nesnovne kulturne dediščine vpisali suhozidno gradnjo, ki je izjemen element sobivanja človeka s kraško pokrajino. Tovrstna prizadevanja na tem območju pa so tudi danes še kako živa. Prav tako na razširjenem območju v okolici Notranjskega regijskega parka, z edinstvenimi elementi pokrajine, kot so Cerkniško polje, Planinsko polje, Rakov Škocjan, Križna jama in ostali.

Kaj menite o komercializaciji Postojnske jame in o pritožbah, da je vstopnina previsoka?

Postojnska jama je med najpomembnejšimi turističnimi cilji v Sloveniji. Zagotovo ima izjemno pomembno vrednost v evropskem in svetovnem merilu in z uspešnim upravljanjem in razvojem destinacije se je povečala tudi njena tržna vrednost. Potrebno se je zavedati, da je večina gostov tujcev, ki so za tovrstno storitev ogleda in edinstvenega doživetja pripravljeni plačati takšno ceno. Zagotovo smo lahko Slovenci na to ponosni. Z višanjem cene vstopnic pa se na zmanjšuje dostopnost za širšo slovensko javnost. Tu vidim predvsem težavo v odnosu. S prilagajanjem dostopnosti slovenskim obiskovalcem bi Slovenci zagotovo še bolj ponosno širili glas o njej. Predstavljajmo si, da v našo sredino pridejo na obisk znanci, sorodniki ali poslovni partnerji iz tujine. Ko jim želimo ponosno pokazati lepote naše dežele, zagotovo pomislimo tudi na obisk Postojnske jame. Če to za nas predstavlja preveliko finančno breme, potem se za kaj takšnega ne bomo odločili, čeprav bi si zelo želeli, zato goste odpeljemo drugam. Verjetno to ni nikomur v interesu. Gre za porušen odnos z lokalnim prebivalstvom. Tu bi bilo potrebno pristopati proaktivno v smislu zagotavljanja dostopnejšega obiska. Ter s tem poskrbeti, da bi imeli do te destinacije dober in vzajemen odnos. Je pa vedno vredno obiskati tudi kakšno izmed lokalnih turističnih jam. Vse imajo zanimive zgodbe. Navsezadnje je butični turizem in prepoznavanje vrednot lokalnega okolja naša razvojna prioriteta.

Simon Smole