A si pojedel nore gobe?

Vse bolj so tudi pri nas v porastu uradno nepriznane terapije in šamanski rituali s psihedeličnimi drogami. V medijih je vedno več izpovedi, v katerih ljudje govorijo o izkušnjah s psihedeliki. Zadnja leta je v porastu tudi zanimanje za njihovo raziskovanje. Vse to vpliva na postopno zmanjševanje predsodkov do »gobic« in »tripanja«. Kot pri mnogih stvareh danes, gre za prakso, ki ima že nekaj lastne zgodovine, a se ponovno oživlja v svoji bolj potrošniški različici. 

Raziskovanje terapevtskih učinkov psihoaktivnih snovi sega že v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, z nekaterimi odmevnimi študijami učinkov LSD, preden je zaradi prepovedi substanc to raziskovanje potihnilo. Z razvojem novih tehnik slikanja možganov od leta 1990 naraščajo spoznanja o nevrobioloških mehanizmih delovanja psihedelikov. Izsledki nekaterih raziskav kažejo, da lahko psihedelične droge pomagajo pri zdravljenju anksioznosti, posttravmatskega stresnega sindroma in tudi odvisnosti. A za terapevtsko učinkovitost teh substanc je nujen terapevtski kontekst. Vzeti »nore« gobice z jasnim namenom zdravljenja je nekaj drugega kot njihova rekreativna uporaba. Postopka se je smiselno lotiti previdno in ljudem s hujšimi težavami ponuditi tako psihedelično kot tudi klasično terapijo.

Psihedeliki naj bi se uporabljali za doseganje duševnega dobrega počutja in duhovne rasti. Kljub temu pa te močne snovi predstavljajo tudi resna tveganja za duševno in psihično zdravje uporabnikov, ki jih ne gre podcenjevati. O terapevtskem potencialu psihedelikov za zdravljenje depresije, zasvojenosti in drugih motenj se veliko razpravlja v medijih, kar je mnoge spodbudilo k eksperimentiranju s psihedeliki v nemedicinskih okoljih. V Sloveniji je Inštitut Zajčja luknja objavil smernice o dobrih praksah uporabe ayahuasce v ne-amazonskem prostoru in okoliščinah. Njihov namen je osvetliti problematiko posameznikovih kolektivnih in pravnih odgovornosti. Ayahuasca je pripravek iz različnih rastlin, z dolgo zgodovino uporabe na področju Amazonije. Poročila o njeni uporabi med staroselskimi ljudstvi segajo daleč v preteklost. V zadnjih nekaj desetletjih je uporaba tega pripravka segla onkraj meja prvotnega amazonskega okolja in se razširila v mnoge države sveta. Ena od posledic tega širjenja je pojav novih oblik uporabe, ki so prinesle tako neslutene terapevtske možnosti kot tudi nova tveganja. 

Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami poroča o znakih povečane škode, povezane s psihedeliki, in poudarja vse večji pomen izboljšav glede zmožnosti spremljanja. Slednje  so v Sloveniji močno omejene, saj se nadzorne institucije večinoma ne osredotočajo na psihedelike. 

Psihedelične substance so v skladu s pravno ureditvijo Združenih narodov prepovedane kot droge s seznama I, obstoječe pravne ureditve pa imajo v večini držav za vse prepovedane droge enak pristop, torej strogo prepoved uživanja in prodaje ter zagroženo denarno ali zaporno kazen. Zagovorniki aktivne uporabe pravijo, da snovi, kot so LSD, psilocibin, meskalin in DMT, ne povzročajo obsežnih družbenih težav, kemične zasvojenosti ali smrti zaradi prevelikega odmerjanja, zato pozivajo, naj jih uvrstijo v posebno kategorijo substanc. Uporabo v določenih okoliščinah, recimo za terapevtske namene, bi po njihovem mnenju morali dovoliti.

Opozorila, da lahko večji odmerki v redkih primerih privedejo tudi do hujših negativnih učinkov, so prinesla drugačno vrsto uživanja, in sicer v tako majhnih odmerkih, da so učinki komaj opazni. Gre za tako imenovano »mikrodoziranje«, pri čemer oseba v določenem časovnem intervalu vzame zelo majhen odmerek psihedelika (največkrat je to LSD ali psilocibin) z namenom zmanjševanja tesnobe, povečanja ustvarjalnosti, spodbujanja zdravega življenjskega sloga in še kaj.

Psihedelična psihoterapija se v znanstvenem smislu začenja oživljati šele od devetdesetih let naprej. Raziskave novega tisočletja na področju psihedeličnih substanc ustrezno sledijo vsem načelom raziskovanja, izvajajo pa jih usposobljeni raziskovalci. Terapevtski del zaenkrat plava v sivih vodah, mnoge psihedelične seanse udeležencev namreč ne pripravijo na izkušnjo in posledice, izvajajo jih tudi strokovno neusposobljeni ali pomanjkljivo usposobljeni posamezniki, ki pomagajo pri integraciji psihedelične izkušnje. Vsakdo, ki se odloči za jemanje psihedelikov mora zato upoštevati posebnosti uporabe in tveganja, povezana z njimi. Država pa mora vzpostaviti učinkovite režime pravne odgovornosti, zaščite uporabnikov, preventive in dostopnosti uravnoteženih in preverjenih informacij, namesto da o tem bolj kot ne molči.

Simon Smole