Zorana Baković, novinarka in poznavalka Kitajske

Zorana Baković je najširši javnosti znana po svojem pronicljivem pisanju o Kitajski v časniku Delo, za katerega piše od leta 1986. Študirala je kitajsko klasično književnost v Šanghaju, bila med drugim tudi prevajalka za zvezno vlado. Kasneje je prestopila v novinarske vrste. Velja za odlično poznavalko Kitajske in celotnega Daljnega vzhoda, zagotovo eno  najboljših v postjugoslovanskem prostoru. Je tudi avtorica zbirke esejev Let nad zmajevim gnezdom. V Pekingu je živela do leta 2011, sedaj pa živi med Dunajem, Zagrebom in Beogradom. Z njo smo se pogovarjali o ravnokar končanem 20. kongresu kitajske komunistične partije, ki ni ključen le za usmeritev kitajske politike, ampak vpliva na globalna razmerja moči. Seveda smo jo vprašali tudi kaj ruska invazija na Ukrajino pomeni za Kitajsko in njeno politiko.

Za nami je 20. kongres kitajske komunistične partije, nekateri so ga razglasili kar za najpomembnejši politični dogodek za svet. Kitajski predsednik Ši Džinping si je zagotovil še tretji mandat generalnega sekretarja partije in predstavil člane Stalnega komiteja Politbiroja, najvišjega organa v državi. Kaj prelomnega se je za svet in Kitajsko zgodilo na tem kongresu?

Ljudska republika Kitajska je partijska država, zato je kongres komunistične partije, ki se odvije vsakih pet let, najpomembnejši politični dogodek. Na kongresu se sprejemajo vse glavne ideološke, geostrateške pa tudi kadrovske odločitve. To ne pomeni, da je prišlo do zamenjave ali sprememb v kitajski vladi, to je načrtovano za marec prihodnje leto, ko bo zasedal narodni ljudski kongres, najvišji organ državne oblasti in nacionalni zakonodajalec. Seveda lahko glede na sestavo centralnega komiteja politbiroja predpostavimo, kdo bo zasedel kateri položaj v vladi. Tokratni partijski kongres je bil izjemno pomemben, saj je prišlo do presedana, Ši Džinping je poteptal nenapisano pravilo o generacijski menjavi na vrhu oblasti. Takšno neuradno zavezo so sprejeli po smrti Maa Cetunga, ki je vladal med leti 1949 in 1976. V njegovem času so se dogajale tragedije, vzemimo primer katastrofalnih posledic uvedbe doktrine »Velikega skoka«. Cilj je bil hitro preoblikovati kitajsko gospodarstvo iz agrarnega v industrijsko, kar je bila politična napaka, ki je privedla do hude lakote in smrti mnogih. Mao je sprožil kulturno revolucijo, ki je trajala 10 let in je tudi povzročila številne smrti in izgnanstva. Nepisano pravilo, da se vsakih deset let zamenja politično vodstvo, je bilo sprejeto na podlagi teh izkušenj, varovalka torej, da se ne bi na čelu znašel nekdo, ki bi deloval v nasprotju z interesi Ljudske republike Kitajske. Centralni komite komunistične partije je v tem mandatu pripravil teren, ko je predlagal spremembo ustave, tako da mandat predsednika in podpredsednika ne bi bil več omejen na dva zaporedna petletna mandata, kar je bilo kasneje sprejeto v ljudskem kongresu.

20. kongres je seveda pomemben tudi zaradi  situacije v svetu, ki se vrti okoli dveh  prelomnic. Prva so posledice pandemije virusa covid-19, ki je prišel iz Kitajske in ni bil nekaj neogibnega, razširil se je prav zaradi prikrivanja kitajskega partijskega vrha in samega Ši Džinpinga, ki ni hotel sprejeti potrebne ukrepe, ki bi širjenje virusa zelo verjetno zamejili. Druga nevralgična točka je seveda vojna v Ukrajini, ki je še kako povezana z interesi Kitajske. Ši Džinping in Vladimir Putin sicer nimata enakih stališč, ko gre za določena vprašanja svetovne politike, na primer načelo ozemeljske celovitosti, a sta se zbližala v oceni, da naj bi bil Zahod v zatonu. Evropska unija je bila razdeljena, Amerika pa v veliki krizi. Predpostavila sta, da Zahod ne bo zmožen obvladati dveh velikih sil kot sta Rusija in Kitajska. Ši Džinping je zato že pred časom napovedal začetek azijskega stoletja. Prepričanje, da EU ne bo sposobna strniti vrst in ponuditi enotnega odgovora, je bila pomembna predpostavka, ko je šlo za odločanje o napadu na Ukrajino. Za ZDA je veljala ocena, da se bolj ozirajo k Pacifiku, saj je njihov primarni interes Tajvan. ZDA so v stalnem pričakovanju, da bo Kitajska vojaško posredovala v Tajvanu. Ocena, da ne bo prišlo do usklajenega odziva Zahoda, je botrovala napovedim v Moskvi in Pekingu, da se bo vojna končala s hitro zmago Rusije.

Se je na kongresu torej zgodil preobrat, ki bi Kitajsko lahko spremenil v ideološko trdnjavo? Morebiti tudi v ekonomsko trdnjavo, ki se bo zanašala le na lastne moči?

Prvi dan kongresa smo od Šija slišali zaskrbljujoče besede, v nasprotju z vsemi ostalimi državami sveta se je odločil za nadaljevanje  politike ničelne tolerance do covida-19, to pomeni, da ob pojavi okužbe zaprejo celotne četrti mest in nato še celo mesto. Takšni ukrepi očitno močno škodijo gospodarski dejavnosti in družbenemu življenju. Posredno vplivajo tudi na evropsko gospodarstvo, boleče recimo občutimo pomanjkanje avtomobilov, saj primanjkuje čipov, prekinjene so dobavne poti, težava je tudi nihanje cen, nedavno se je cena transporta pocenila, potem ko je pred tem cena skočila štirikratno. Vsa večja evropska podjetja so budno spremljala, če bo Kitajska zavrgla škodljiv pristop k obvladovanju virusa, a se to ni zgodilo, iz nastopov na kongresu je jasno, da Kitajska ne bo sledila ostalemu svetu in normalno živela z covidom. Kongres so ponavadi otvorili tako, da je voditelj v svojem poročilu izpostavil opredelitev aktualnega obdobja kot »dobo velikih priložnosti, miru in razvoja«, tokrat pa je Ši vztrajal pri »viharjih in burjah«, skozi katere se bo treba prebiti v prihodnjih letih. Skrbi tudi izrečeno agresivno »opozorilo« svetu, da je Tajvan izključno notranje vprašanje Kitajske in da se ne bo nikoli odrekla priključitvi otoka z vojaško silo.

Ši Džinping je v ekipo šestih najvišjih funkcionarjev spravil svoje najbolj poslušne privržence, tako bo lahko Kitajsko vodil kot eden in edini in ne več prvi med enakimi. Poslušneži ne bodo ugovarjali njegovim ocenam in odločitvam, kar je zelo nevarno. Ši se boji kritik določenega dela visokih funkcionarjev, zato se je obdal s šibkejšimi od sebe, od katerih bo težko dobival dobre nasvete. Izbral je tudi zvestega privrženca, ki bo prihodnje leto imenovan za novega premiera, to je partijski sekretar Šanghaja Li Qiang. Kitajska vstopa v novo obdobje nevarnega absolutizma. Z absolutno vladavino tako v času cesarstva kot v komunističnem obdobju ima slabe izkušnje. Videli bomo odnos političnega vrha do ekonomskih dilem – se bo država zaprla vase in vztrajala v gospodarski samozadostnosti, ali in koliko bo odprta za enakopravno trgovanje z Zahodom? Ekonomske prioritete se že nakazujejo, gre za obsedenost Kitajske, da s pomočjo lastnih strokovnjakov ostane neodvisna, ko gre za tehnološki razvoj. To smo lahko videli pri proizvodnji mikročipov, kjer želi Kitajska priti do vse tehnologije, ki je še nima. Pozorni moramo biti, v katero smer se bo ekonomska politika Kitajske zasukala, saj se posredno tiče tudi  majhnih držav, kot je Slovenija, ki je odvisna od sodelovanja velikih evropskih gospodarstev s kitajskim.

Znano je, da so kitajske naložbe oblika moči, ki jo Kitajska izkorišča tudi za politične cilje.  Evropa naj bi letos od Kitajske kupila že za 4 milijone ton tekočega plina, kar znaša okrog 7 odstotkov evropskega uvoza plina v prvem polletju. V Evropi to slavijo kot uspeh. Ali gre v resnici za oblikovanje dodatne uvozne odvisnosti, namesto odvisnosti samo od Rusije zdaj dodatno še od Kitajske?

To se je zgodilo zato, ker je kitajska ekonomija zaspala. Objavo gospodarskih rezultatov za tretje četrtletje, ki naj bi ga statistični zavod Kitajske objavil pred dvema tednoma, so prestavili, ker  rezultati verjetno niso takšni, da bi se Ši na kongresu z njimi lahko hvalil. Mednarodni monetarni sklad Kitajski napoveduje 3,2 odstotno gospodarsko rast, kitajski ekonomisti pa govorijo celo o 2,8 odstotni rasti, kar je zelo nizka rast. Če to drži, je to razlog, zaradi katerega ima Kitajska višek energije, ki jo je kupila od Rusije in jo lahko prodaja EU. Vprašanje je, kako dolgo lahko prodaja presežek energentov, saj se bo po pričakovanjih delovanje gospodarstva okrepilo. Ne gre torej za dolgoročno odvisnost. Kitajska je v tem primeru postopala pragmatično in prodajala rusko nafto po višjih cenah, Evropa pa je potrebovala energijo za zimo. Drži, Kitajska je s tem pokazala svojevrstno podporo Putinu, a dokler deluje ekonomsko preračunljivo, je to dobro za EU.

Kašna je prihodnost rusko-kitajskih odnosov z ozirom na ravnokar sprejete smernice na 20. kongresu komunistične partije?

Videli bomo, kako se bodo razvijali kitajsko-ruski odnosi pod absolutno oblastjo Šija, ki do neke mere imitira Putinov slog vladanja. Kitajski voditelji namreč Putinu kar malo zavidajo avtokratsko držo. Kljub temu, da je Kitajska enopartijska država, so znotraj partije na več ravneh obstajali nadzorni mehanizmi, partija je razdeljena na več frakcij, ki skrbijo za ravnotežje znotraj struktur oblasti. Tu je tudi specifičen odnos med generacijami, starejši so nadzirali mlajše partijce in imeli privilegij, da svobodno kritizirajo, ko so prepoznali odstopanja v levo, ali politike, ki so v nasprotju z interesi Kitajske. Ši Džinping je na kongresu dokončno utišal starejše partijce. Šijevega predhodnika Huja Džintaa so v soboto s sklepnega zasedanja odpeljali, če že ne nagnali iz dvorane, in to kljub njegovemu očitnemu negodovanju. Predstavniki nasprotnih frakcij so zdaj utišani.

Zanimivo bo spremljati dinamiko odnosa med  Šijem in Putinom v okoliščinah, ko prvič v zgodovini Kitajska prevzema prevlado v odnosu. Rusija je namreč v razsulu, zaradi izolacije večine mednarodne skupnosti in vojne v Ukrajini, v kateri očitno ne more zmagati. Putin je od kitajske podpore odvisen tudi v svetu Združenih narodov – če bi Kitajska glasovala za sankcije in obsodbo Rusije, bi to spremenilo vse. Kitajska je vzdržna pri  glasovanju v ZN in tako ostaja nevtralna v konfliktu. Rusija je v odvisnem položaju, tudi ko gre za gospodarska razmerja, glavne izvozne produkte prodaja Kitajski in Indiji: oglje, vse energente, žitarice, še posebej pšenico in koruzo ter razne minerale. Putin bi ostal brez alternative v primeru, da Kitajska preneha uvažati rusko blago, moral bi popustiti in končati vojno. Prvič je situacija takšna, da je Kitajska starejši brat Rusiji in ne obratno. Pekingu ne ustreza zavlačevanje vojne v Ukrajini, saj se Zahod konsolidira, oblikovala se je koalicija, ki ji ni prav nič po godu. Bomo videli, kakšne pritiske bo izvajala na Putina, da čimprej konča vojno v Ukrajini. Po nekaterih informacijah je Ši od Putina zahteval, naj konča vojno pred začetkom 20. kongresa, kmalu bo jasno, kako bo dialog med njima potekal naprej.

Ključno za nadaljnji odnos Kitajske do Rusije in seveda ZDA je prepričanje, da naj bi v bližnji prihodnosti Kitajska izvedla invazijo na Tajvan. Mislim, da nismo tako blizu napada. Informacije o tem prihajajo predvsem z ameriške in tajvanske strani. Napovedujejo celo, da naj bi do napada prišlo enkrat do konca naslednjega leta. Moramo biti pozorni na dogajanje in informacije okoli Tajvana, saj je od tega odvisen odnos Kitajske do Rusije. V primeru, da se Kitajska odloči za oboroženi napad, ji ustreza, da je pozornost Zahoda usmerjena na bojišča v Ukrajini. Ocenjujem, da bodo potrebne obsežnejše priprave, ki se seveda intenzivno odvijajo, preden se bo Kitajska odločila za ta korak.

Čas za  »ponovno združitev« s Tajvanom je do leta 2049. Takrat bo 100. obletnica ustanovitve Ljudske republike Kitajske. Nekje v partijskih dokumentih piše, da se mora Tajvan vrniti v nedrje Kitajske najkasneje sto let od ločitve leta 1949. Na voljo je torej še nekaj desetletij. A odnosi Pekinga in Moskve segajo onkraj Tajvana in Ukrajine, zato Peking ne more kar zavreči partnerstva in obsoditi invazijo. Tudi če je v nasprotju z njenimi načeli, v kitajski politiki je ozemeljska celovitost in suverenost države namreč nedotakljiva svetinja. Kitajske ambicije segajo od Arktike pa vse do “»osvajanja vesolja«. Rusija je partner, ki ji odpira pot k Arktiki, saj je geografsko veliko bližje in prevladuje v Severnem morju. Kitajska si zaradi različnih razlogov prizadeva za večji vpliv na severnem polu, glavna motiva sta zagotovo nadzor nad transportnimi potmi in pridobivanje energentov. Radikalnih preobratov v dogledni prihodnosti torej ni pričakovati. Zanimivo, da na kongresu pobuda »En pas, ena pot« (gre za sodobno reinkarnacijo »svilne poti«) ni bila deležna velike pozornosti. Ši je zgolj omenil, da bodo z njo nadaljevali. Predvidevam, da se bodo odnosi med Kitajsko in Rusijo zaostrili v srednji Aziji. Tam niso jasno začrtana območja vpliva in interesa. Seveda si Rusija, ker so to nekoč bile sovjetske republike, pridržuje pravico uveljavljati svoje interese v tem predelu Azije. A Kitajska je prisotna in neprestano opozarja Kazahstan, Tadžikistan, Turkmenistan in druge, naj ne dovolijo vpliva tujih sil, ob tem pa jasno zavrača idejo o obnovi Sovjetske zveze. Napačno bi bilo torej trditi, da sta Kitajska in Rusija trdna zaveznika, nista zmeraj partnerja, včasih sta tekmeca in tudi ostra konkurenta. Gre za zanimiv, kompleksen, dinamičen in nevaren odnos. Za nas je odločilno, ali bo Kitajska rekla: »ne, ni še čas za napad na Tajvan« in se posvetila ekonomskemu razvoju ter pri tem sodelovala z Zahodom, predvsem z EU. Seveda je to odvisno od tega, kaj se bo dogajalo na samem Tajvanu. Prvi korak k razglasitvi neodvisnosti ali spremembi imena in vsi vemo, kaj sledi.

Simon Smole