Konec leta je med kulturnimi delavci čas pisanja razpisov. Na naše uredništvo se je obrnil en od režiserjev, ki želi ostati anonimen, a bi rad opozoril na neenakopravnost razpisnih pogojev Slovenskega filmskega centra. Po njegovem mnenju nedavno dodano razpisno določilo zapira krog možnih prijaviteljev in hrani samo tiste, ki so že »pri koritu«.
Problematičen naj bi bil člen, ki določa, da lahko na razpisu za sofinanciranje celovečernih igranih filmskih projektov prijavitelji sodelujejo samo v treh primerih: če so producenti, ki so kot glavni producenti že realizirali vsaj en kratkometražni film, ki je bil javno prikazan, če so že realizirali celovečerni igrani film, ki je bil objavljen v redni kinematografski distribuciji ali v medijih, ali pa so producenti, ki prijavijo celovečerni filmski projekt, ki ga je agencija sofinancirala na razpisu za sofinanciranje razvoja filmskega projekta. Nobena od treh možnosti ne zagotavlja avtomatsko pridobljenega financiranja, o tem vsako leto odloča nova komisija.
Slovenski filmski center zavrača očitke, da omenjeni člen zapira krog možnih prijaviteljev. Meni, da se z njim le »omogoča večja profesionalizacija v procesu filmskega ustvarjanja,« ter da gre za tako veliko finančno in produkcijsko tveganje, da ga ne morejo prepustiti kar vsakomur. »Glede mnenja o zapiranju kroga možnih prijaviteljev pojasnjujemo, da SFC ne zapira kroga možnih prijaviteljev, vendar je za SFC kot financerja pomembno tudi, da ne financira najdražjih filmskih projektov producentom brez ustreznih izkušenj. Podobni pogoju za prijavitelje je tudi pogoj za režiserje, ki režirajo prvi celovečerni igrani film, ki ga lahko pri SFC prijavijo kot celovečerni prvenec in ne kot realizacijo celovečernega igranega projekta.«
Za mnenje smo kontaktirali tudi prejšnjega direktorja Slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja, ki trenutno deluje kot producent. Omenjenega člena v času njegovega mandata še ni bilo, njegova uvedba se mu zdi sporna, saj ima določene pomisleke. V tujini, kjer je filmska scena bolj razvita, so denimo pomembne samo reference posameznega producenta. »Pri nas na razpisu že tako ali tako ocenjujejo producentove reference, kar lahko prinese 15 od 100 vseh možnih točk. Ni mi jasno, zakaj bi to dvakrat preverjali.« Razlaga še, da v tujini producenti včasih odprejo podjetje samo za čas produkcije enega filma, »s tem členom to zdaj pri nas ni mogoče.« Sprašuje se tudi, zakaj v pravilnik niso umestili tudi filmov, ki so bili prodani na spletno platformo za pretočne video vsebine, ki so v zadnjem času v porastu in so (sploh v času epidemije) poskrbele za kar nekaj premier filmov in njihovo distribucijo. Strinja se, da sporni člen zapira možnosti za vstop novih akterjev na filmsko sceno, ampak se mu zdi večji problem »ureditev celotne birokracije SFC, ki se že tako ali tako ukvarja s tem, da mora denimo vsako leto podpisati pogodbo z ministrstvom, da sredstva sploh pridobi v uporabo.« Namesto spreminjanja členov pa predlaga, da bi morali »tako kot v Evropski uniji namesto pravilnika uvesti smernice.«
O debirokratizaciji večkrat poslušamo, kot jo vidimo v praksi. Vendar se ne zdi, da je na SFC dotični člen sploh predmet debate ali spora. Bo pa prišlo do velike škode, če to pomeni, da nekaterih filmov ne bomo mogli videti, ker njegovi ustvarjalci niso »pri koritu« in bodo zato raje odšli v tujino, ker se nahaja že velik del slovenskih možganov.
