Volitve 2022
Bile so volitve. Ne glede na njihov izid lahko z gotovostjo trdimo, da bodo vsaj v nekem pogledu prelomne. Po tem, ko smo iz volitev v volitve dolgo beležili trend upadanja volilne udeležbe, ga te volitve prekinjajo. Če smo na prejšnjih volitvah trepetali, ali bomo presegli polovično udeležbo in se s tem izognili neprijetnim vprašanjem o legitimnosti volilnih izidov in oblasti, ki se bo nanje opirala, je že zdaj povsem jasno, da so te volitve volitve odločnega odboja od psihološke meje polovične volilne udeležbe. In to kakšnega odboja! Obeta se nam več kot 20 % prirastek volivcev glede na prejšnje, nekateri strokovnjaki pa napovedujejo tudi več kot 40 %!
Delnice politike kot vrednote so po zadnjih volitvah očitno strmo porasle, to pa priča o večjem zasuku v stanju duha naroda. Lahko bi celo drzno posplošil in rekel, da trend upada volilne udeležbe traja že 30 let in da teh 30 let zaznamuje razočaranje nad politiko. Po evforičnih pionirskih letih samostojnosti so kmalu sledila leta razočaranja nad izgubljeno enotnostjo, ki ga je le za silo prekrilo priključevanje Zahodu. V ozadju se je razraščal grenak priokus, ki se je kazal kot nostalgija in apatija. Tudi galerija novih obrazov v zadnjih izdajah volitev je izraz tega stanja duha, ki vse neuresničene upe usmeri v politično še nezaznamovano osebo, za katero menimo, da ji bo uspelo kar njihovim predhodnikom ni.
To stanje duha zaznamujejo nerealna pričakovanja od politike in ta pričakovanja rojevajo silna navdušenja in enako silna razočaranja. Nekaj ciklom izmenjav navdušenj in razočaranj običajno sledi apatija, ki jo povzema ideja »vsi so isti« in vodi v volilno abstinenco. So te volitve izstop iz tega začaranega kroga politične apatije ali so le rezultat izjemnih okoliščin, kakršna je epidemija?
Meteorni vzpon Roberta Goloba je sicer še del starega vzorca, poskok v volilni udeležbi pa to nikakor ni več. Znak za optimizem ni le večja udeležba. Tokrat je manj tistih, ki jadikujejo o tem, da »ni koga voliti« in itak »so vsi isti«. Dilemo ne oditi na volišče ali oddati protestno neveljavno glasovnico, ki je v družbenih omrežjih zasedala pomembno mesto pred prejšnjimi volitvami, je na tokratnih nadomestila dilema, ali glasovati za stranko srca, ali raje glasovati taktično in podpreti programsko sorodno stranko srčni, ki ji napovedi kažejo, da stoji na pragu vstopa v državni zbor.
Miselni premik, ki ga kažejo te premestitve dilem, je ogromen. Naenkrat ni več vprašanje, ali se splača ukvarjati s politiko, temveč, kako se z njo ukvarjati in koga podpreti. Mnenje, ki je na pohodu, je, da odločitve oblasti pomembno krojijo naša življenja in da ni vseeno, kdo jih bo sprejemal, saj niso vsi isti.
Ni dvoma, da je eden izmed vzrokov za ta zasuk tudi pandemija covid-19, ki je oblasti dala v roke ukrepe, s katerimi je močno posegla v naše osebne svoboščine. Prav tako ni dvoma o tem, da je prebujenje politične zavesti spodbujeno z ukrepi Janševe vlade, ki so ciljali na zamejevanje moči politične opozicije. Janša na vladi je močno dramilo za vse ljudi, ki se z njim ne strinjajo. To se je pokazalo že na volitvah, ko sta v državni zbor vstopili Stranka Mira Cerarja in Levica.
So tudi drugi dejavniki. Velik del prirastka je treba pripisati mladim. Ne le zato, ker jih več odda svoj glas, temveč tudi zato, ker se je med mladimi razširil politični aktivizem, ki si prizadeva za večjo angažiranost civilne družbe. Greta Thunberg je mladim po vsem svetu nazorno pokazala, da so lahko vplivni in da zelenega zasuka ne bo brez njihovega pritiska.
V zadnjih letih beležimo kopico NVO, gibanj, pobud in projektov, ki promovirajo politizacijo, hočejo oblikovati politični prostor, vanj posegati ali ga nadzorovati. Poleg Inštituta 8. marec so tu še Danes je nov dan, Center za zaščito žvižgačev, pobuda Glas ljudstva, skupina Pravna mreža za varstvo demokracije in drugi. Vsa ta združenja so zelo živa, organizacijsko sposobna in delujejo v skladu s sodobnimi oblikami socialnega aktivizma. Svojo moč so pokazala z zmagovitim izidom referenduma o vodah in od tedaj je jasno, da so prav ta gibanja ključen igralec tokratnih volitev, ki lahko odločijo njihov izid, kot so referendumskega.
Zato lahko potrdimo, da razlogi za optimizem so. Na plano prihajajo skupine mladih v civilni družbi, ki spodbujajo politično udeležbo, se spretno mrežijo, znajo najti široka soglasja preko ideoloških preprek in nato tudi izpeljati, kar so se dogovorili. To so mladi, ki politike ne vikajo več, ampak jo tikajo.
