V svežem letu bomo vsaj trikrat obiskali volišča. Prve so na sporedu parlamentarne volitve 24. aprila. Na političnem prizorišču se zato dogaja marsikaj; ustanavljajo se nove stranke in sklepajo predvolilne koalicije. Največja vladna stranka že nekaj časa obiskuje slovenske regije v okviru svoje tradicionalne promocijske turneje pred volitvami. Na enem izmed zadnjih srečanj v Snoviku je Janša v svojem populističnem slogu glavno dilemo prihajajočih volitev strnil v boj med razvojem in »ne-razvojem«, med tem, ali bomo gradili nove vrtce, športne dvorane, domove za starejše ali trošili denar za kvazi nevladne organizacije. Tokrat je kot glavnega nasprotnika izpostavil civilno družbo, prav lahko bi izbral lažnive medije, »krivosodje« ali pa na državo prisesano dekadentno kulturo. Na teh regijskih srečanjih je torej slišati že poznano retoriko, ki služi predvsem utrjevanju mentalnih vzorcev zvestih volivcev. Cilj teh popotovanj po državi je sporočiti tistim, ki morda še kolebajo: »Tukaj smo, vedno harmonični in operativni. Če ste naveličani nestabilnosti, prepirov in menjav obrazov, lahko glasujete za stabilnost, ki jo prinaša modrost našega voditelja.«
A kot rečeno – volivca SDS nikoli ne pesti dilema, ali lahko stranki še naprej zaupa ali je nemara treba poiskati nove obraze, nove politične stranke. Tudi pred letošnjimi volitvami ni videti, da bi SDS s kampanjo želela pridobiti širši krog volivcev, niti ni zaznati spravljivejših tonov, čeprav se stranka že nekaj let cinično predstavlja kot povezovalna in drugim pripisuje razdiralnost. Tisti mediji, ki jih je SDS na misiji prestrukturiranja celotne družbe in državnih podsistemov že vpregla v svoje uzde, hitijo s hvalospevi vladi pod modrim vodstvom predsednika. Uspešno predsedovanje svetu držav EU, spopadanje z epidemijo covida-19, preporoditev v državni holding ponovno nacionaliziranega slovenskega turizma in splošno gospodarsko okrevanje je samo nekaj, milo rečeno, vprašljivih uspehov vlade, ki jih je te dni moč zaslediti v medijih.
Partner v vladi, »minister za leve in desne vlade«, Zdravko Počivalšek je tako prepričan v genialnost gospodarskih politik vlade, da je, sicer bolj v obupu pred izginotjem iz slovenskega parlamentarnega prizorišča, razpustil stranko SMC, ki se je združila s stranko GAS. Tako je nastala nova stranka, imenovana Konkretno. Vodstvo ne skriva, da se bo kot lobistična stranka zavzemala za interese gospodarstva.
Pregrupiranja in povezovanja se dogajajo tako na desnici kot levici, kar je razumljivo zaradi volilnega sistema, ki od strank zahteva, da sestavijo velike povolilne koalicije. Resnici na ljubo povolilna matematika ni tako zapletena. Večinoma se zvede na to, ali bo SDS uspela oblikovati večino v parlamentu ali pa bo to uspelo tistim, ki jih prvenstveno združuje »protijanševstvo«. Ne preseneča torej, da so stranke novonastale Koalicije ustavnega loka (KUL) v svoj sporazum zapisale ravno zavezo, da po državnozborskih volitvah ne bodo sodelovale s strankami, ki sestavljajo sedanjo vlado Janeza Janše. Glavni smoter tega sporazuma je jasen in preprost – stranke z načetim zaupanjem med ljudmi sporočajo, da se ne prepirajo več in da so sposobne sodelovanja. Nenazadnje so te stranke v prejšnji vladi že sodelovale in se tudi sporekle, recimo okoli odprave dodatnega zdravstvenega zavarovanja, kar so zdaj spravno vključile v program KUL. Ta sicer vsebuje štiri stebre: zdravstvo, solidarnost, podnebje in razvoj. V kratkem programu gre za zelo splošne in načelne opise skupnih vrednot in politik.
V nasprotju z monolitnostjo stranke SDS, na liberalnem levem polu poskušajo delovati, ali vsaj ustvarjati videz sredinskosti, in tako zajeti čim večji spekter volivcev, kar pomeni, da morajo, predvsem v medijih, stalno obnavljati svojo politično kredibilnost. Volilna pasivnost levih in naraščajoči odstotek neopredeljenih volivcev predstavlja za te stranke velik bazen potencialnih volivcev, ki pa ga vse težje aktivirajo, zato je koalicija KUL nastala tudi kot protiutež novim obrazom na politični sceni, ki bi lahko prepričali razočarane in naveličane volivce. Eden teh je Robert Golob, najbolj udarno novo ime, ki mu ankete kažejo spodobno podporo. Res je, da ne gre za čisto nov obraz, Golob ima namreč izkušnje v strankarski politiki. Ne gre se sprenevedati, da bi se na položaj direktorja državnega energetskega podjetja Gen-I lahko povzpel in se tako dolgo obdržal brez zadostne politične podpore strank. Golob se že pogovarja o sodelovanju s KUL in išče načine, kako bi najhitreje in učinkoviteje vzpostavil strankarsko infrastrukturo. Govori se, da bi lahko prevzel Stranko zelenih dejanj, ki jo vodi nekdanji minister za okolje Jure Leben.
Leta 2008 je Janša pred volitvami v skladu s staro politično modrostjo, da vladajoče stranke prepričujejo z bombončki, ostale pa z obljubami, izpeljal plačno reformo, bistveno zvišal plače in pokojnine, uvedel letne vinjete po smešno nizki ceni, a to na volitvah ni pomagalo. Tudi tokrat je podobno že aprila predlagal novelo zakona o dohodnini, ki ga je v propagandne namene poimenoval zakon o zvišanju plač. Levica je takrat napovedala sklic posvetovalnega referenduma. Janša pa se je premeteno pridružil temu pozivu in predlagal, da bi na volilni dan izvedli tudi referendum. Njegov načrt je jasen – referendum, katerega rezultati niso pravno zavezujoči, združiti z državnozborskimi volitvami in z manipulativnim vprašanjem o višjih plačah in nižjih davkih, vplivati na volilni izid. Predlagana reforma dohodnine res razbremenjuje plače, a z njo največ pridobijo tisti, ki imajo že zdaj najvišje dohodke. S sprejetjem te reforme bi se posledično zmanjšali prilivi v proračun, vlada pa razen »dinamičnih napovedi gospodarske rasti« nadomestil za proračunski primanjkljaj ne predvideva. Dokaj dobra gospodarska slika v državi je predvsem posledica »helikopterskega denarja« iz EU, namenjenega blaženju posledic pandemije. Tudi zadolževanje je bilo v zadnjem obdobju dokaj poceni. Že za letos se napoveduje dvig obrestne mere, kar bo podražilo dolg. Zastavlja se vprašanje, kako bi se bil javni sektor prisiljen odzvati na zmanjšanje prilivov iz davkov po dohodninski reformi. Morda bi bila za stranko SDS in njenega vodjo to lepa priložnost, da nekatere javne storitve končno prepusti trgu.
Ljudje še pomnijo, da so prepiri med strankami na levem polu pripomogli k nastopu tretjega mandata Janševe vlade, kar ni dobra popotnica pred volitvami. A razmere v Sloveniji so zdaj veliko preresne, da bi se na volitve gledalo kot na jalov državljanski ritual, kjer se izbira med lopovi in lažnivci. Že samo Janševa politika uničevanja neodvisne kulture in pritiski na nacionalne medije bi morala biti zadostna razloga, da se ljudje zganejo. Malce sarkastično bi v stilu bivšega vladnega govorca lahko rekli, da so naslednji trije meseci ključni.
