Okoljski aktivisti, z eno roko s sekundnim lepilom prilepljeni na okvir znanega umetniškega dela, niso več novost. Z akcijami v umetniških galerijah so v preteklem letu večkrat opozorili na vse hujše podnebne spremembe, ki jih oblastniki in največji onesnaževalci vse bolj vztrajno ignorirajo zaradi pohlepne in nerealistične želje po »napredku«, kot imenujejo svoj lastni dobiček. Namesto lastnikov kapitala pa pod kritičnim očesom javnosti ponavadi pristanejo prav okoljevarstveniki, ki se pravzaprav borijo za (boljšo) prihodnost nas vseh. Pri tem jih zmerjajo, nanje gledajo zviška in obtožujejo, da v boju za naravo in okolje kršijo zakone. Morda jih na trenutke res, a kaj je to v primerjavi z vsemi ostalimi, ki nas na ta račun zastrupljajo skupaj z okoljem, v katerem živimo? Je to po zakonih?
Konec leta so si mestni redarji in policija v Ljubljani drznili z območja gradnje kanalizacijskega kanala C0 odstraniti protestnike, kljub temu, da naj občina ne bi imela gradbenega dovoljenja za tisto področje. V splošnem gre za kanalizacijski kanal, ki naj bi občini Vodice in Medvode povezal s centralno ljubljansko čistilno napravo v Zalogu. Že od samega izrisa projekta krajani njegovi izvedbi nasprotujejo, saj poteka po vodovarstvenem območju s strožjim režimom varovanja. V primeru nesreče bi lahko vsa odpadna voda odtekla v podtalnico in onesnažila največji vodni vir Ljubljane.
Ministrstvo je pod prejšnjo vlado zadrževalo projekt, ker naj bi umanjkalo gradbeno dovoljenje za nekaj metrov kanala, vendar je novi minister to odločitev preklical. Decembrski protestniki so se sicer sklicevali na to, da naj ne bi obstajala nobena odločba državnih ali mestnih organov, ki bi dovoljevala geodetsko odmero po njihovi zasebni lastnini. Prav tako naj ne bi bile pravnomočne odločbe Upravne enote, ki ustanavljajo začasno služnost za izgradnjo transportne poti. Skrb glede izvajanja začetka gradnje in nad samim projektom je izrazila tudi Kmetijsko gospodarska zbornica.
Odgovore na to temo je z Mestne občine Ljubljana težko dobiti, saj so kritike na njen račun ali preveč podrobna vprašanja ponavadi pospremljena ali z aroganco ali s sprenevedanjem. Upamo lahko le, da ne gre za naivnost ali neumnost, ampak za taktičnost, in to ne takšno, ki bi šla v korist zgolj večanju politične moči, temveč tudi naravi.
Tudi na naša vprašanja glede nedavne množične sečnje dreves na Rožniku pravzaprav nismo dobili odgovorov, ampak generirano sporočilo za javnost. Sekanje zdravih dreves so tako denimo poimenovali kot skrb »za mestne gozdove, s čimer ustvarjamo bolj kakovosten gozdni prostor ter njegovo varno in prijetno uporabo.« Drevesa večjih dimenzij naj bi po njihovem škodljivo delovala na nižja drevesa, ki se zaradi sence razvijajo počasi. Pri tem ne pozabimo, da eno starejše drevo ustvari nekajkrat več kisika kot tudi več sto novozasajenih dreves, zato so starejša drevesa izjemnega pomena za vse slabši zrak v mestu in to je tudi vzrok precejšnjega negodovanja meščanov.
Decembra so za posek na Rožniku označili 389 dreves, ki naj bi bila poškodovana oziroma oslabljena, zaradi sanitarnih vzrokov ali ker naj bi varnostno ogrožala pešce. Obstaja pa še tretja kategorija »z namenom izboljšanja svetlobnih pogojev za razvoj pomlajenega gozda.«
Ob skopih podatkih in jasni usmeritvi Ljubljane v smer izboljšanja pogojev za razvoj turizma, ki slabša življenje prebivalcem, je ob aroganci, ki jo vsak teden na tiskovnih konferencah jasno izraža župan Janković, težko verjeti izključni dobrobiti, ki naj bi bila posledica tega poseka.
Nenazadnje ne pozabimo, da želijo v Ljubljani veljaki, ki pogosto ne sprejemajo niti strokovnega mnenja, ki ne prihaja iz njihovih lastnih vrst, zgraditi tudi sežigalnico odpadkov. V mesto so na eno od omenjenih tiskovnih konferenc privlekli celo dunajskega župana Michaela Ludwiga, ki naj bi predstavil ta odličen primer ukvarjanja z odpadki. Mnenje meščanov tako ali tako pri tem ni bilo upoštevano, kaj šele zaželeno, kljub temu da jih v bližini predvidene lokacije gradnje živi 70.000. Člani Delovne skupine za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje Zdravniške zbornice Slovenije so prav tako izrazili svoje nasprotovanje, a niso bili upoštevani. V Ljubljani je namreč povprečna koncentracija strupenih rakotvornih delcev PM2,5 v zraku namreč že zdaj vsaj trikrat višja, kot jo priporočajo smernice Svetovne zdravstvene organizacije. Sežigalnica odpadkov tega ne bo izboljšala, ampak prej poslabšala. Primerjave z Dunajem ali Gradcem pa za Ljubljano prav tako niso primerne, saj Dunaj leži v veliko večji in dobro prevetreni kotlini, česar za domačo prestolnico ne moremo trditi.
Ob vseh ostalih zagonetkah, namerni gentrifikaciji, turistifikaciji in ostalem plemenitenju dobička, ki prevladuje nad dobrimi življenjskimi pogoji domačinov, se lahko vprašamo, ali se okoljevarstveniki ob takšnih primerih res zaman zgražajo in protestirajo? Glede na višanje temperature, ki je v Sloveniji po poročilu Agencije republike Slovenije za okolje višja kot v nekaterih okoliških državah, je morda skrajni čas, da jih začnemo poslušati. In morda tudi skrajni čas, da ne le okoljevarstvo, ampak tudi socialni sistem v državi nehata temeljiti na nevladnih organizacijah in postaneta dejansko upoštevana tudi v javni upravi. Kdor od tega ne bo imel dobička in bo zato slabe volje, pa je vabljen, da se usede v Muskovo raketo in poleti proti Marsu. Ostali se bomo za tole grudo še malo potrudili.
