Pisala je Pia in na ta klic se človek odzove. Rekla je: »A bi napisal recenzijo Iskra Delte za Megafon?« Ker že nekaj časa nisem ravno reden kolumnist, sem takoj opravil sistematski introspekcijski pregled, da bi razumel, s katere pozicije bom spisal tale memoar. Takoj mi je postalo jasno, da gre za grobo provokacijo, s katero želijo zli uredniki Megafona testirati iskrenost moje posvečenosti arheologiji računalnikov in medijev. Še sem v šoku.
Takoj po tem, ko sem bil opozorjen, da je rok za oddajo čez dve uri, sem si na lepem naprednem računalniku ogledal screener različico dokumentarca o Iskra Delti, kolosalno pomembnem pozabljenem poglavju slovenskega »paleoračunalništva« oziroma nepozabno zgodbo o globalno konkurenčnem socialističnem podjetju, ki ga je bilo pred in med tranzicijo potrebno uničiti. Takoj povem: Film je odličen in ga najtopleje priporočam predvsem tistim, ki uporabljajo telefone, prenosnike in ekonomijo ali so del družbe.
V globalni zgodovini računalništva je zadnje čase objavljenih nekaj knjig in člankov, ki raziskujejo nekoliko obskurne, a sila seksi epizode, kot je na primer odnos med hipijevsko kontra-kulturo šestdesetih in nastankom osebnega računalništva (PC), poosebljenega v prvih Appleih in/ali Windowsih. Posebno mesto ima v teh intrigantnih, filmičnih pripovedih ravno zgodovina računalništva za ali ob železni zavesi.
Avtorji so uspešno izgrajeno dokumentarno pripoved zasnovali na dveh ključnih stebrih: na očarljivih, anekdotičnih pričevanjih protagonistov in na fascinantnem filmskem materialu iz sedemdesetih in osemdesetih let. Zgodba – razen informativne plati, ki je sama po sebi herojska in pretresljiva – vsebuje dobro mero sugestivnih namigov. Tudi manj pozoren gledalec bo po ogledu spontano na glas spregovoril o globoki žalitvi, ki jo začuti, ko se sveža generacija politikov poslužuje skoraj petdeset let starih fraz o Silicijevi prihodnosti.
Za konec moram kot točke najbolj izrazitega emotivnega transferja – in to niso spoilerji – poudariti posnetek Richarda Nixona (takratnega Trumpa), ki na beograjskem letališču vzklikne »Živela Jugoslavija!« ter pripoved in prizor, ko prvi Iskra Delta računalnik za Titov rojstni dan sprinta ASCII portret maršala in odigra himno Jugoslavije. Na malo resnejšem nivoju – ta izreden dokumentarec poučuje slabše informirane gledalce, da je bila Jugoslavija čudaška, ampak ne tako siva, kot bi jo prikazal kakšen sodobni revizionist.
Zelo me zanima, kaj bo o tej dimenziji filma dejal vladajoči »twiteraš«, ki je v tem istem času v nogavicah švercal RAM ploščice.
