Povezovanje v široke predvolilne koalicije ima v republikici na južni strani Alp dolgo brado. Zadnje volitve pred razpadom SFRJ in prvo vlado po odcepitvi je sestavila koalicija Demos, ki so jo sestavljale antikomunistične stranke in stranka, ki je izšla iz civilne družbe – Zeleni Slovenije. Pregovor »sto babic, kilavo dete« najbolje opisuje neoperativnost prve slovenske vlade. Že aprila 1992, dve leti po izvolitvi in slabo leto po izvršitvi edinega skupnega cilja koalicijskih strank – odcepitve od SFRJ – je Demosova vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta razpadla.
Povzetek zgodbe o prvi široki predvolilni koaliciji lahko služi kot učbeniški primer prihodnjega dogajanja na letošnjem predvolilnem in kasneje povolilnem političnem parketu, kjer sta se vzpostavili vsaj dve široki in heterogeni predvolilni koaliciji. Na eni strani že skoraj dve leti deluje Koalicija ustavnega loka, ki jo sestavljajo Lista Marjana Šarca, Stranka Alenke Bratušek, Socialni demokrati in stranka Levica; ime pa so prevzeli po meščanski opoziciji, ki se je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja zavzemala za obrambo ustavnega reda pred centralističnimi in velikosrbskimi idejami takratne srbske politike. Na drugi strani se je za namene predvolilne kampanje združila plejada odpisanih politikov z na papirju izredno raznorodnimi strankami – Slovenska ljudska stranka Marjana Podobnika, Nova ljudska stranka Franca Kanglerja, Nova socialdemokracija Andreja Magajne ter novonastala stranka Konkretno, ki jo vodi Zdravko Počivalšek, politični in finančni kapital pa je prenesla od razpuščene stranke SMC, ki jo je ustanovil Miro Cerar – in se poimenovala Gibanje Povežimo Slovenijo, krajše PoS.
Na prvo žogo lahko ugotovimo, da sta obe veliki predvolilni koaliciji izredno heterogeni. Koalicijo ustavnega loka, ljubkovalno KUL, sestavljata dve klasični slovenski liberalni stranki z osebnim imenom v nazivu, ki program sestavljata pragmatično, glede na kazalce javnega mnenja, torej gre za oportunistični pristop s ciljem priti na oblast in ne zasledovanje politično-ideoloških usmeritev. Poleg atraktivnih antijanšističnih strank, ki stavita predvsem na karizmo svojih vodij, v KUL-u najdemo tudi tako imenovane Socialne demokrate, ki za razliko od svojega imena kujejo povsem liberalno ekonomsko politiko, socialno v svojem imenu pa predstavlja predvsem odnos SD do bližnje zgodovine. Dodatno razburkanje v politični usmeritvi KUL-a predstavlja Levica, ki vsaj do neke mere poskuša vzpostaviti načelno demokratično in socialno politiko, a pomanjkanje pragmatizma v Levici lahko KUL stane skupnega nastopa na volitvah. Na drugi strani, v PoS-u, svetovno-nazorsko heterogenost težje opazimo, predvsem zaradi neobstoja svetovnih nazorov v strankah, ki PoS sestavljajo, saj so jih zamenjali za politični karierizem – podobno kot pri strankah z osebnim imenom, ki so del koalicije KUL-a. Pri PoS-u se heterogenost kaže predvsem v zgodovinskih bojih med predstavniki strank. V oči najprej zbode Počivalškova Konkretno, ki je poleg tega, da njeni predstavniki skupaj ne spravijo na plano niti pol konkretne politične ideje, na preteklih volitvah sedeže v parlamentu pridobila predvsem na podlagi nasprotovanja Janši in tako imenovanim pomladnim strankam, med katerimi so tudi vse ostale stranke s katerimi so se povezali v PoS-u. A tudi med pomladnimi strankami je v preteklosti prihajalo do razkolov, najočitneje med Marjanom Podobnikom, prvakom SLS-a in Francem Kanglerjem, predsednikom pomenljivo poimenovane Nove ljudske stranke.
Seveda še zdaleč ne gre niti za sorodni niti podobni večstrankarski povezavi, če v ozir vzamemo njihove motive za tovrstno združevanje. KUL poskuša vzpostaviti alternativo janšizmu trenutne vladne koalicije in na račun povolilnega sodelovanja, ki predstavlja svojevrstne okove političnega delovanja vsake posamezne stranke, krepi svoje računice volilnega uspeha. Na nasprotnem bregu se PoS usmerja predvsem v poskus združevanja volilnih rezultatov posameznih strankarskih prvakov, ki samostojno ne bi presegli kvote glasov za vstop v parlament, po volitvah pa je njihovo sodelovanje s strankami trenutne vlade nesporno in tako združitev ne predstavlja okov povolilnemu političnemu delovanju posameznih strank, saj je to že tako in tako podrejeno vrhovnemu janšistu in stranki SDS.
Predvolilno povezovanje ni namenjeno lažjim odločitvam na volitvah ali uspešnemu povolilnemu sodelovanju v dobrobit volivcev. Naj gre za opozicijo janšizmu in obljube o povrnitvi v stanje pred začetkom tretje vladavine Janeza Janše ali za navidezno prečkanje mentalnih mej med različnimi političnimi usmeritvami »na temelju treh centrov; liberalno-gospodarskega, ljudsko-socialnega in zelenega, katerih stična točka je strpnost v komuniciranju in skupno iskanje rešitev«; karkoli naj bi to pomenilo. Predvolilne koalicije vedno pomenijo pragmatično opuščanje svojih najpomembnejših političnih idej v namene enega konkretnega skupnega cilja – čim boljše uvrstitve na volitvah.
