HeadlineAktualnoSlovenijaPišemo

Spanje na klopci ni zločin

Nadzor in reguliranje javnega prostora sta postala sestavni del politik mestnih oblasti po vsem svetu, vse bolj odkrito se s posebnimi zakoni in mestnimi odloki predpisuje dovoljene načine uporabe javnega prostora. V urbanistične načrte se vključuje vse vrste ovir, ki mestno infrastrukturo »ščitijo« pred brezdomci in klateži, recimo z ovirami, ki preprečujejo zbiranje na določenih mestih. V mnogih mestih v ZDA je z zakonom prepovedano spanje na javnem mestu. Ukrep ima korenine v 19. stoletju in v nekaterih zveznih državah ga je vrhovno sodišče že razveljavilo. Kljub temu je bilo letos skoraj 500 oseb v »liberalnem« New Yorku kaznovanih zaradi spanja na podzemni železnici. Župan Eric Adams je dejal, da ti ljudje zasedajo preveč prostora v vagonih podzemne železnice. Mnogo majhnih trgov na Manhattnu je v najemu Business Improvement District, ki zaposluje zasebno varnostno službo, ki odločno uveljavlja predpise proti dremanju na klopeh ali sedenju na pločnikih. V Cincinnatiju je zakonsko prepovedano prositi za denar osebo, ki izstopa iz avtomobila v bližini bankomata, po 20. uri ali znotraj dveh metrov od trgovinske izložbe. Prav tako je prepovedano sedeti ali ležati na pločniku med 7. in 21. uro.

 

 

Pri nas se po Zakonu o varstvu javnega redu in miru lahko kaznuje osebo, ki spi na javnih krajih ali drugih dostopnih prostorih, ki temu niso namenjeni, a le če s tem koga vznemirja. Kdo presoja vznemirjanje, ki ga povzroča speči? Ponavadi policaj sam ali nekdo, ki ga je vznemirila podoba spečega v parku. Namen vseh teh zakonov in ukrepov je jasen: Regulirati vedenje ljudi dokler se gibljejo na javnih mestih. Preživetje brezdomcev in tudi nesmotrno svobodno zadrževanje ostalih je kriminalizirano, ne da bi se odpravili temeljni vzroki za brezdomstvo in klateštvo, kot so pomanjkanje cenovno dostopnih in varnih stanovanj, duševne bolezni, strukturna brezposelnost ter povezave med revščino in odvisnostjo od drog in alkohola. Zdi se tudi, da je spontano gibanje in zadrževanje ljudi na javnih mestih nekaj najbolj normalnega.

Pri sprejemanju zakonov proti brezdomstvu se uporabljajo na videz nedolžni argumenti, mnogokrat so ti estetske narave, recimo, da turisti in sprehajalci ne morejo uživati v pejsažu mesta. V resnici ti zakoni z redefiniranjem sprejemljivega vedenja na javnih mestih odpravljajo življenjski prostor tistim brez privatne lastnine in denarja, zakonodajalci torej posledično z odvzemom pravice uporabljati edini prostor, ki jim je na voljo, odpravijo tudi tiste, ki nimajo svojega stanovanja ali denarja za najemnino. Ti postanejo izobčenci v lastnem mestu. Vrste vedenja, ki jih zakon prepoveduje – sedenje na pločniku, spanje v parkih in na klopeh ter uriniranje – sami po sebi niso predmet družbenih sankcij. Nasprotno, vse to so dejavnosti, ki jih redno in nujno opravljamo vsi. Gre za to, kje jih izvajamo.

Vprašanje, s katerim se kot družba srečujemo in je splošno vprašanje pravičnosti in socialne ureditve, je, ali smo pripravljeni tolerirati politično-ekonomski sistem, v katerem je veliko ljudi brezdomcev. Glede na to, da je odgovor očitno »da«, se postavlja vprašanje, ali smo pripravljeni dovoliti tistim, ki so v takšnem položaju, da delujejo svobodno, da torej sami poskrbijo zase v javnem prostoru, edinem prostoru, ki je jim na voljo?

Cilj zakonov proti zadrževanju na javnih mestih in tako imenovanih »klateških« zakonov je jasen – na novo opredeliti pravice do vsega javnega. Na klopeh lahko sedijo in na avtobusu dremajo tisti, ki imajo privatno lastnino in uporabljajo javni prostor zgolj za pasivno strmenje v izložbe ali za pot do službe. Oblasti hočejo ljudi prepričati, da je javni prostor brez brezdomcev nekaj naravnega, kot da se mobilnost meščanov povečuje, če jih ne ovirajo klateži in postopači. Verjetno jim zgolj povzročajo nelagodje, ko se hitro premikajo proti službi ali gostilni, ne da bi tem izobčencem pomagali preživeti. To lahko storijo tako, da zavrnejo opisane zakone, saj imamo vsi pravico uporabljati javni prostor, še posebej pa tisti, ki nimajo iti kam drugam.

Simon Smole

Povezani Članki

Back to top button