Slovenija na bone: Koča v Krnici

V rubriki Slovenija na bone bomo odkrivali lepote Slovenije, ki smo jo pred pridobitvijo Počivavčerjev tako zanemarjali. Krnica je bila že en tak prostor, ki ga ni poznal nihče razen pohodništva željnih generacij družin, ki so se v preteklih desetletjih množično nastanile v Kranjski gori in njeni okolici. Zato smo preverili, če se da po poti vzpeti tudi pozimi.

Pravi športniki boste svojo pot verjetno začeli kar v centru Kranjske Gore, od koder boste do Krnice hodili približno dve uri, s pridobitkom kakšne pol ure več, če se odločite za pohod v zimskem času, ko je pot zasnežena. Parkirnino morate po novem plačevati tako ob jezeru Jasna kot v centru Kranjske Gore, le da je pot od jezera za približno pol ure krajša. Če se odločite za javni prevoz, bo ta čez vikend do prihodnjega poletja cenejši za 75% odstotkov. Iz Ljubljane se lahko tako z avtobusom podate do Kranjske Gore že s povratno vozovnico za 2,55€. Ob sobotah skoraj vsako uro.

Veliko obiskovalcev jezera Jasna se zatakne že v bližnjem lokalu ali dan preživi na njegovih bregovih. Od jezera več poti vodi v sosednje doline, vendar vam zaradi oteženih razmer priporočamo katero od označenih poti. Rob jezera namreč že meji na Triglavski narodni park, kjer redno opozarjajo, da je tudi za naravo bolje, če se držite že uhojenih poti. Na njih se boste tudi težje izgubili. Držite pa se lahko tudi katere od obvodnih poti, ki vodijo od ali do jezera, denimo ob Mali ali Veliki Pišnici. Obvezen postanek pri jezeru je tudi fotografiranje ob bronastem kipu kozoroga na naravni skali, ki ga je med letoma 1986 in 1988 ustvaril kipar Stojan Batič.

Od jezera je pot do doline, ki vodi do Koče v Krnici, dokaj enostavna. Ves čas lahko sledite vzpenjajoči se cesti od Kranjske Gore do Vršiča in se takoj za tablo, ki označuje začetek Triglavskega narodnega parka, odpravite levo. Na pot vas bo povabila tabla, ki označuje ali je koča odprta ali ne. Kdor bi želel nadaljevati pot po cesti, pa bi se moral najprej podati preko malega mostu, mimo Vile Šumice, dokler ne bi sčasoma prišel do Ruske kapelice, ki je zgrajena malo višje. Cesta vas bo po številnih serpentinah pripeljala do prelaza Vršič.

Pohodniki na poti v Krnico ne boste rabili (več) hoditi po cesti. Beton bo zamenjal makadam, oziroma v trenutnih razmerah steptan sneg. Pot je široka in dobro uhojena, saj se nekateri obiskovalci do koče odpravijo kar s sankami ali smučmi in si tako olajšajo pot nazaj.

Sprva boste hodili ob levi strani doline, saj se bo ob vaši desni vila struga Pišnice v kateri pozimi iščejo hrano majhni črni ptički z belimi lisami. Prav veliko drugih živali na poti verjetno ne boste srečali, saj je kljub številnim stopinjam v snegu ta čez dan preveč obljudena. Ob tem naj spomnimo, da sonce v visokogorju zaide prej, zato dobro preračunajte kdaj se morate vrniti v dolino. Na poti se boste sicer težko izgubili, sploh ob primerni osvetlitvi, vendar se s soncem dokaj hitro poslovi tudi toplota. Sončne žarke lahko v dolini pozimi zares občutite nekje do druge ali pol tretje popoldan.

Preden se bo dolina razširila, boste morali na poti preskočiti dva potočka, ki se zlivata z gora. Nista prav globoka, vendar sta skoraj meter široka. Ob razširitvi doline pa bo tudi Pišnica izginila nekje pod snegom. Med opazovanjem Prisankovega okna v daljavi boste tik pred večjo jaso na svoji desni opazili majhno hišico, ob kateri stoji še manjša lesena hišica. V njej se pregovorno skrivata stric Bedanec in zeliščar Kosobrin, otroci pa lahko ob predhodni prijavi v Kekčevo deželo uživajo tudi v predstavi in kislem mleku.

Malo naprej boste prečkali dolino in pristali na njenem desnem bregu. Ob razpotju se lahko odločite za krajšo in strmejšo peš pot ali položnejšo kolesarsko pot. Posebej pozimi vam zaradi morebitne zaledenelosti podlage priporočamo, da izberete položnejšo kolesarsko. Po kakšnih 30 minutah boste nato končno prispeli na cilj, tudi če ste povsem brez kondicije.

Koča v Krnici je za nekatere izhodišče in ne le cilj. Od tod se lahko podate na višje vrhove, ki obkrožajo dolino Krnice, vendar premislite ali ne bi v tem primeru raje prespali v koči in se v hrib podali šele naslednji dan. Anekdote kranjskogorskih gorskih reševalcev so vse prevečkrat polne posameznikov, ki so se recimo podali v hrib samo s steklenico žganja, v dolino pa so lahko prišli samo s pomočjo helikopterja ali tistih, ki so precenjevali svoje moči in so se nekje izčrpani ustavili, na srečo v območju mobilnega signala.

Za družine z manjšimi otroki, za prijeten celodnevni izlet ali za umik v naravo bo že sprehod do Koče v Krnici verjetno povsem zadostoval. Zgodnejši si boste lahko privoščili še kaj za pod zob, prišleki v drugi polovici popoldneva pa ni nujno, da boste tako dobro preskrbljeni. Koča je odprta le do 17ih, kar pomeni, da s kuhanjem nehajo že prej. Poleg raznovrstnih dobrot »na žlico« si boste lahko grla ogreli tudi s široko ponudbo sladkega ali bolj grenkega domačega žganja iz vseh vrst rastlin, ki jih lahko popijete tudi zunaj. Za vstop v kočo je obvezen pogoj PCT, vendar si lahko dobrote privoščite kar na okencu zunaj. Še namig za vse kavopivce: v koči vam bodo postregli s pravo turško kavo.

Hvala, Zdravc

Pia Nikolič