Recenzija: Morilci na ekranu

Glede prikazovanja nasilja na platnu in ekranih od nekdaj obstaja velika dilema. Nikoli namreč ni moč predvideti, ali bodo gledalci zgodbo dojeli kot navodila za izvedbo, kot izživljanje nad spominom žrtev, ali v opomin, da se kaj takega nikoli več ne bi zgodilo. Zato se večina ustvarjalcev tega loteva skrajno previdno.

Na pravkar zaključenem festivalu LIFFe so na spored umestili francoski film Vegani so okusnejši, črno komedijo, ki že v naslovu jasno kaže, iz česa se bo norčevala. Dva mesarja z avtom zbijeta vegana, ki jima je vandaliziral poslovalnico in ga v obliki šunke pomotoma postrežeta eni od strank. Izkaže se, da je njegovo meso izjemno užitno in mesarija naenkrat dobi celo vrsto novih, navdušenih strank. Ker gre za kontekst, ki daje jasno vedeti, da gre za komedijo, se je publika v dvorani Kinodvora glasno hahljala šalam o veganih in njihovem prepričanju o izkoriščevanju živali. 

Povsem drugače, v obliki drame, so se serijskega morilca lotili v Netflixovi seriji Monster: The Jeffrey Dahmer Story, ki predstavlja življenje Jeffreya Dahmerja. Njegovo zgodbo so že kmalu po aretaciji v javnost spravili v obliki stripa, kmalu zatem je knjigo o njegovem življenju izdal še njegov oče. Etičnemu vprašanju, ki se postavlja ob dilemi, ali takšno serijo sploh posneti, so v seriji razrešili tako, da se ta ne konča ob njegovem prihodu v zapor. Nekaj zadnjih delov spremljamo njegovo življenje v zaporu ter življenje njegovih bližnjih izven njega. Medtem ko ostali trpijo posledice, Dahmer v zapor začenja dobivati pisma oboževalcev, ki mu tja v pismih pošiljajo celo denar. Njegovo kruto izživljanje razumejo kot nekaj, kar je vredno čaščenja. O posnemovalcih v seriji sicer ni govora, čeprav so tudi ti kasneje obstajali.

Glede vprašanja prikazovanja nasilja na platnu so se največje bitke bile v Združenem kraljestvu v osemdesetih, ko se je začela javna gonja proti grozljivkam in srhljivkam, ker naj bi iz ljudi delale zločince. Raziskave so pokazale, da temu ponavadi ni tako, razen v primeru psihopatov in sociopatov, kjer je dejavnikov več. Večina ljudi namreč jasno razume ločnico med resničnostjo in fikcijo, a kaj se zgodi, ko gre za poustvaritev resničnosti?

Argumente za prikazovanje tovrstnih zgodb se pogosto vzporeja z informativnim programom, v katerem vsakodnevno prikazujejo posnetke nasilja. To naj bi bilo nekaj »normalnega«. A vse večji senzacionalizem gradi svoje zgodbe prav na tem dejstvu: da zbudi naša čustva v sicer zelo otopelem svetu. Če ne drugega, nas je lahko vsaj strah. Takrat vemo, da smo živi, da nekaj občutimo. Čeprav je prav strah najlažje zbuditi in prav na podlagi le-tega z občinstvom lažje manipulirati. Strah je dober za biznis.

Pia Nikolič